Pred (verjetnim) koncem še poskus s karavanskim hibridom
Matjaž Ropret 17. junija 2019 ob 13:02

Kje so časi, ko je bil Mondeo eden najbolj zaželenih avtov, pri Fordu se nikakor ne bi branili njihove vrnitve. Toda že v prejšnji generaciji in še toliko bolj v aktualni kupci stremijo k drugačnim modelom, ali pa jih kot velike limuzine in karavani prepričajo predstavniki konkurenčnih znamk. Zato zdaj v modrem ovalu upajo, da bodo vsaj s hibridnim karavanom uspeli spet vzbuditi nekaj zanimanja.

Mondeo je zdaj nekoliko ozaljšan, tudi v nehibridnih izvedbah, toda nobena skrivnost ni, da utegne biti to zadnji cikel v življenjski dobi tega avta. Nekoč začetnika Fordove »globalne« filozofije, pa nato simbola plezanja po družbeni lestvici – kdor si je to lahko privoščil, je vozil Mondea, sicer pa je ostal pri Focusu oz. še prej Escortu – in potem tudi žrtev zapiranja tovarne in selitve proizvodnje, ki je zamaknila evropski debi za dve leti in precej iztirila prodajo (tako starega kot novega modela). Od tega si nikoli ni opomogel in povsem možno je, da naslednika ne bodo več pripravili. Kar bo škoda, zmanjšalo bo pestrost in odstranilo enega od šampionov dobrih voznih lastnosti pri velikih avtih. Res pa je tudi, da v praktičnosti aktualni Mondeo – pred prenovo in po njej – ne blesti in da se tudi zato kupci obračajo drugam.

Zanj se bodo tudi po novem odločali predvsem tisti, ki želijo voziti nekaj suverenega, zelo udobnega, a obenem tudi dovolj razigranega. In pa taki, ki bi se radi pustili kakovostno, a še vedno dokaj poceni prevažati naokrog. Družine in še kdo bodo v bistvu na boljšem s Focusom, ki v splošnem ponuja več prostora, še posebej v prtljažniku, pa še cenejši in bolj dinamičen je. Vendar je za zdaj zgolj Mondeo hibriden, odslej še kot karavan. Še vedno se bo mogoče odločiti tudi za klasiko, 1,5-litrskega »bencinarja« (165 KM) ali enega od dvolitrskih dizlov (150 ali 190 KM), toda Fordovi predstavniki računajo, da bodo v Sloveniji polovico kupcev prepričali s hibridno izvedbo. Ta je nekoliko posebna, a cenovno ne predstavlja velikega skoka v primerjavi z bencinsko ali dizelskima.

Hibridni pogon je v bistvu enak kot pred prenovo, le toliko dodelan (bolj programsko kot strojno), da je tišji in deluje lepše. Njegovo osrednji del je dvolitrski bencinski motor, osnovan na Atkinsonovem ciklu, ki v primerjavi s precej bolj običajnim Ottovim v ospredje postavlja varčnost, ne zmogljivosti. Motor ima 106 kW (144 KM), pomagata pa mu električni motor z 88 kW (120 KM) in zaganjalnik motorja s 64 kW (87 KM). Skupna sistemska moč je 138 kW (187 KM), prenaša pa se prek brezstopenjskega menjalnika eCVT. Ta za razliko od klasičnega CVT-ja nima variatorja – dveh stožcev in jermena za spreminjanje moči prenosa -, ampak kar zamotan sistem planetnega gonila in zobnikov. Voznik pa na zaslončkih pred seboj vidi učinkovitost vožnje, napolnjenost baterije, do kam lahko pohodi plin, da avto ostane na električnem pogonu in podobne informacije. Obljubljena poraba je malo čez pet litrov na sto km, realna pa po prvih vtisih za vsaj liter višja.

Začetni občutki so sicer zelo nenavadni. Ko »zaženeš« hibridnega Mondea, se ne zgodi nič, le zasloni se vključijo. Avto tudi spelje povsem tiho, na elektriko, šele ob prvem resnem pritisku na plin se vključi »pravi« motor. Je pa to avto za umirjeno, ležerno vožnjo, ki je z njim tudi zelo prijetna, lahko celo precej tiha. Bencinski motor se namreč precej redno izklaplja, če le voznik približno upošteva, kar mu narekuje zaslon pred njim, menjalnik pa zelo lepo zvezno deluje, dokler je vse skupaj v mejah normalnega pospeševanja. Bolj odločno pa seveda pomeni nekajsekundno tuljenje, a tudi to ni prehudo, vsaj na avtocesti. Zanimivo pa bi bilo videti, kako se zadeva obnese na kakšnem daljšem klancu.

Po prenovi je na voljo tudi nekaj novih tehnologij. Še posebej izboljšani radarski tempomat v kombinaciji s sistemi za samodejno ustavljanje. Z njim in še nekaterimi drugimi nujnimi dodatki, denimo navigacijo in dinamičnimi žarometi LED, hibridni karavan stane približno 35 tisoč evrov. Glede počutja in prostorske izkoriščenosti pa je bolj ali manj tak, kot smo Mondea poznali že prej. Za voznika in tudi sopotnika spredaj odličen, za potnike zadaj tudi kar dober, čeprav so konkurenti, ki ponujajo še več prostora, in v prtljažniku povprečen. Baterija pri hibridu vzame še približno sto litrov volumna, tako da ga za prtljago ostale le še dobrih 400. Prilagodljivost prtljažnika je tudi bolj borna in luknja za prevoz smuči (ali česa drugega daljšega) tako majhna, da je vseeno, če je ne bi bilo. Toda noben avto nima vsega in tukaj je bil poudarek na kakšni drugi lastnosti.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja