Ako bi podatki tekali s hitrostmi, stokrat višjimi od gigabita na sekundo, potem bi se na slavnostni večerji za vsak primer družili hologrami.
V trilogiji Jaz, Robot Isaaca Asimova, natančneje v drugem delu, prispeta detektiv in njegov androidni pomočnik na slabo poseljeni planet, kjer ljudje prebivajo v hišah več sto kilometrov narazen. Ker se bojijo okužbe oziroma jim je fizičen stik neugoden, se družijo prek hologramov. Preprosto. Sedijo doma za svojo veliko praznično obloženo jedilno mizo, medtem ko mesta okoli nje zasedajo hologrami povabljenih, ki so prav tako varno doma. Opisano je kajpada možno. Še več. Podatkovno omrežje s hitrostjo 100 Gb/s naj bi omogočilo teleportacijo preko interneta.
»Draga, za danes sem končal. Me lahko preneseš domov?« Česa takšnega nobena hitrost, naj bo še tako velika, ne omogoča, vsaj dokler ne izumimo pretvarjanja snovi v energijo in obratno, brez izgub informacije in posledično nepovratne okvare »prenesenega«. Film Muha to zgovorno prikazuje. Toda, lahko bi kot hologram sodelovali na oddaljenem dogodku in celo čutili, kar bi zabeležila tipala na licu mesta. Stali bi doma, se sprehajali po dnevni sobi in se zapletali v vljudnostne kratkotrajne pogovore s hologrami ostalih udeležencev. Meni se zdi silno spodbudno, saj bi ga dodobra olepšali (fotošopirali), da bi bil videti kot najboljša »kopija« dejanskega obličja. Tudi v tem primeru nisem pogruntal ničesar novega. V filmu, katerega imena se ne spomnim, igra Bruce Willis policista v svetu, kjer ljudje varno ležijo doma, medtem ko se okoli sprehajajo androidi, narejeni po njihovih likih.
Priključek s hitrostjo 100 Gb/s ne bo na voljo pred letom 2030.
Znanstvena fantastika? Večina, toda ne vse. Hitrost namreč dovoljuje tehnologija pasivnega optičnega omrežja 100G-PON. Je alternativa aktivnemu omrežju (AON). Obe počneta isto, razlika je, kako delita signal s podatki veliko uporabnikov, ki se preteka po hrbtenici omrežja operaterja. Aktivni način uporablja električna stikala za usmerjanje podatkovnih tokov do uporabnikov. Eno zadošča za približno 500 gospodinjstev. Pasivni »delilnik« ne potrebuje energije, zadošča za 128 gospodinjstev in je cenejši. Razlika je še v razdalji. V prednosti je kajpada aktivna naprava, kajti zlahka dosežejo do 80 kilometrov, medtem ko je ta pri pasivnem deljenju vsega nekaj manj kot dvajset.
To je osnova za tehniko obdelave signala (DSP), razvita v laboratoriju Bell v lasti Nokie, ki doseže hitrost 25 Gb/s na eni valovni dolžini svetlobe in jo je mogoče relativno preprosto dvigniti na omenjenih 100 Gb/s. Koliko je to? Morda se bahate z domačo povezavo 100 Mb/s. Prenehajte. 100 Gb/s je namreč tisočkrat hitreje. Hitrost prenosa podatkov velikokrat opisujemo po času za prenos filma visoke razločljivosti (HD). Prenos bo trajal pol minute pri gigabitnem priključku, če ga slučajno imate, pri 100 gigabitnem pa ga je tako hitro konec, da opis nima več smisla. Namesto, kako hitro, bi se morali vprašati, prenos česa omogoča. To pa je prenos vonja, dotika ali na primer okusa na daljavo.
Brez komentarjev