V najbolj zimskem tednu sem se še sam spoznaval s Fordovim novodobnim Caprijem, potem ko ga je v povsem drugačnih vremenskih razmerah že vozil Marjan. Le zamenjati bi morala vozili, kajti »njegovo« je imelo štirikolesni pogon, »moje« pa zgolj na zadnji kolesi. Zato sem občasno na snegu malo ponavljal korake valčka, rumbe in drugih plesov, vendar sem večinoma užival in tudi preoblečeni »ljudski voz« se je izkazal. Visoka poraba seveda ni bila reprezentativna.
Že takoj drugi dan, ko sem avto šele približno začutil, je že prišla snežena pošiljka in treba se je bilo hitro prilagoditi drugačnim razmeram in hitrejšemu učenju, kaj avto nudi in zmore ter kje so njegove omejitve. Nesplužene ceste so dale nekaj izzivov in takrat se pozna, da je težek, in ni smiselno kakorkoli pretiravati skozi ovinke, toda dva dni kasneje je bilo na zglajeni podlagi pravi užitek rahlo drseti skozi vsak malo daljši zavoj. Redko imamo še priložnost početi kaj takega in tokrat se nisem pritoževal, da je bil prav Capri moj tokratni spremljevalec.
Na srečo imam dovolj izkušenj v vozili na Volkswagnovi platformi MEB, tudi s temi z novejšim, dokaj zmogljivim motorjem (210 kW), ki res lepo zvezno podaja moč in pri katerem v običajnem voznem načinu skoraj ni mogoče »kopati« z zadnjimi kolesi, je pa dobrodošla malce nežnejša noga ob začetku speljevanja, da potnikov ne »cukne« preveč ali da kolesa v snežnih razmerah ne izgubijo oprijema oz. se ne zakopljejo preveč v novozapadlo odejo. Pnevmatike so bile tu kar 21-palčne, največje v ponudbi pri dotičnem modelu, in tudi precej široke, zaradi česar me je sprva nekoliko zaskrbelo, vendar se je izkazalo, da to ne predstavlja prav nikakršnega problema. Morda je še celo bolje, kot če bi bila kolesa manjša (ožja bi v specifičnih primerih vseeno utegnila biti bolj primerna), kajti avto je tudi po zasneženih klancih, navzgor in navzdol, šel enako suvereno kot po ravnini. Z več vidikov, sem štejem tudi vožnjo čez luknje (teh na slovenskih cestah ne manjka) in stabilnost, se mi v zadnjih letih potrjuje, da, podobno kot pri gorskih kolesih, večanje platišč nima izključno vizualnega ozadja. Edino, kar se na zasneženi cesti res ni obneslo, je Fordova interpretacija »potovalnega pomočnika,« ki naj bi poleg samodejnega prilagajanja hitrosti oz. razdalje še skrbel za vožnjo po sredini pasu. Toliko so ga motile kolesnice v snegu, da sploh ni vedel, kaj naj počne. Na suhi cesti je bilo bolje, a tudi takrat ne zelo prepričljivo. Zato pa aktivni ohranjevalnik hitrosti, brez ostalih dodatkov, vozi izjemno lepo.
Lepota električnega avta pozimi, tudi če je deset stopinj ali več pod ničlo, kot je bilo tisti teden, je v možnosti predhodnega segrevanja in hitrega odmrzovanja stekel. Tu se je celo izkazala kot polovično smiselna odločitev, da zadaj ni brisalca, kajti lažje je bilo odstranjevati ledene kose, potem ko so toliko odstopili, da so se pustili premakniti. Spredaj sem moral kar pogosto segrevati vetrobransko steklo, ker je vse skupaj sproti zmrzovalo, a to ni nikakršna težava. Posledično me seveda tudi zeblo ni, čeprav sem bil zgolj v puloverju. V bundi bi se skuhal. Slaba stran je zgolj visoka poraba, ta je v določenem obdobju, malo po začetnem segrevanju kabine, ko smo se po polžje prebijali skozi Ljubljano in ko sem že imel vključeno tudi segrevanje baterije za ultra hitro polnjenje, prilezla do najvišje vrednosti, kakršno prikaže zaslon (99,9 kWh). Na koncu se je ustalila nekje med 30 in 40 kWh, ob koncu testiranja, po nekaj več kot 500 km pa malo pod 25 kWh na 100 km. Predvidevam, da bi brez segrevanja baterije in skozi malce daljše, bolj reprezentativno obdobje, lahko bila nekje med 21 in 23 kWh na 100 km. Omenjeno polnjenje je po več kot uri segrevanja baterije, zaradi česar je ta imela optimalno temperaturo tudi sredi najhujše zime, od 20 do 80 odstotkov trajalo manj kot 25 min. Še druga, manj pomembna slaba stran pozimi, je ta, da se razen stekel nič drugega na avtu ne odtaja, ker pač ni »grelnega telesa,« kakršen je motor z notranjim zgorevanjem.
Capri je nekoliko samosvoj in kljub sorodnosti z Audiji, Škodami in Volkswagni nobenemu od teh ni zares podoben. Še najbolj morda Volkswagnom (ID.4/ID.5) zaradi določenih identičnih upravljavskih elementov, denimo tipk na volanu ali na vratih ter obvolanskih ročic, ki so tudi tisto, kar me še najbolj moti, saj Škoda in tudi Audi znata ponuditi bolj intuitivne rešitve. Še posebej izbiranje smeri premikanja bi raje imel spodaj na konzoli in na desni strani volana klasično ročico za brisalce. Pomični zaslon se sliši kot kulska ideja in tudi v praksi je v redu, da si lahko nastaviš naklon po želji, toda predal za njim je med vožnjo neuporaben. Raje bi imel zaslon višje in ležečega, spodaj pa vedno uporabno površino za odlaganje nečesa. Vsaj prostor za dva telefona, sicer skoraj navpično, so našli. Tudi sedeži so edinstveni, iz enega kosa in umetno prevleko. Niso moji najljubši, a dajejo dober oprijem in delujejo športno. Sem se pa počutil za odtenek bolj utesnjeno kot v Škodinih Elroqu ali Enyaqu. Zadaj je dovolj prostora in tudi prtljažnik mi je všeč, ker je dokaj dolg in ima lahko dno brez nakladalnega roba ter stopnice ob podrtih sedežih. Seveda pa ga je mogoče tudi spustiti, če pride taka potreba. Posledica počasnega spuščanja zadnjih vrat in majhnih stekel pa je slaba preglednost nazaj. Vožnja s pomočjo kamere je prej nujnost kot zgolj pomoč.
Morda ni tehnično inovativen in je poimenovan na silo, toda Capri je zanimiv in ima svoj čar. Rad bi sicer videl še kakšen edinstven trik v primerjavi z drugimi modeli na isti platformi, in mogoče malce drugačno strukturo opreme, kjer bi bilo vse pomembno v nivoju pred »športnimi« dodatki, ki se mi ne zdijo zelo nujni, in naj si jih naročijo tisti, ki jim to nekaj pomeni. Toda izkazal se je za vsestransko vozilo brez kakšne večje hibe ali pomanjkljivosti, ter z nekaj dodatnega žmohta napram mnogim brezobličnim prevoznim sredstvom iz točke A v točko B. O ceni ne bom sodil, ker ne vem, ali postavke na ceniku držijo kaj bolj kot zdaj že nekdanji sneg, po katerem sem vozil.
HVALIMO:
- Samosvoj v primerjavi s tehničnimi sorodniki
- Suveren v vseh razmerah
- Vozniško zanimiv
- Večinoma dobro delujoča tehnologija
GRAJAMO:
- Struktura nivojev opreme
- Neintuitivne ročice in tipke
- Premalo izvirnih rešitev
- Maso se občuti
Brez komentarjev