Po krajšem zastoju in protestih skupine držav so sinoči pogajalci evropske komisije, sveta in parlamenta dosegli dogovor glede direktive o avtorskih pravicah. Najbolj izpostavljena člena (11. in 13.) sta ostala bolj ali manj enaka, po nekaterih ocenah so besedilo celo še malo »poslabšali«. O direktivi bo tako predvidoma marca ali aprila na plenarnem zasedanju glasoval evropski parlament in to bo odločilo njeno usodo. Poslanke in poslanci jo še vedno lahko zavrnejo ali pa z dopolnili spremenijo določene člene, toda glede na prejšnje glasovanje o začetku pogajanj obstaja tudi precejšnja verjetnost, da besedilo potrdijo in ga bodo morale države članice prenesti v svojo zakonodajo.
Še včeraj je po poročanju spletnega portala Politico kazalo, da dogovora ne bo, vendar so pogajalci proti večeru uspeli najti kompromis. Menda sta se zedinili Francija in Nemčija, s čimer sta iz tabora držav, ki so zavirale sprejem direktive, odpadli največji.
Dogovor ne zagotavlja vsega, kar smo si v parlamentu prizadevali doseči, pa tudi ne gre popolnoma v smer, ki sta jo želela komisija in svet, pa vendarle mislim, da smo se približno uskladili,
je za Politico povedal glavni pogajalec evropskega parlamenta v tej zadevi Axel Voss. Komisar za enotni digitalni trg Andrus Ansip pa je tvitnil, da »Evropejci končno dobivajo moderno zakonodajo glede avtorskih pravic, ki bo koristila vsem – zagotovila bo pravice uporabnikom, pravična nadomestila ustvarjalcem in jasna pravila za spletne platforme.«
Glede trditev v tem tvitu ima marsikdo ločeno mnenje. Omenjena 11. in 13. člen namreč v evropski splet prinaša filtre, omejitve in nadomestila za »reproduciranje« novinarskih besedil. Po mnenju zakonodajalcev in tudi velikih medijskih hiš ter založb bo to blagodejno tako za njihovo poslovanje kot za manjše, neodvisne ustvarjalce, drugi pa svarijo, da bo to ustvarilo nemogoče pogoje, otežilo svobodo govora in nasploh spremenilo splet, kot ga poznamo. Nemški Bild je sinoči že »slavil« z naslovom Google bo moral v prihodnje plačevati založnikom. Vprašanje, če take izjavi niso kratkovidne in preveč zaverovane v svoj prav, saj podobni poskusi še nikjer niso uspeli. Prej nasprotno – bili so popolna polomija.
Bistvo 11. člena je v tem, da bodo morali spletni iskalniki, novičarski agregatorji in drugi, ki objavljajo povzetke člankov ter povezave nanje, ustvarjalcem plačati za to »pouporabo«. Brez nadomestila bodo lahko članke »linkali« in povzemali samo posamezniki, pa še to zgolj »v eni besedi ali zelo kratkih izvlečkih.« Kaj točno naj bi to pomenilo, nihče ne ve. Tako tudi ni jasno, kdaj bo kdo v prekršku. Kot tudi ne, kako naj bi bilo urejeno pridobivanje »licenc« in izplačevanje nadomestil. Google in ostali se bodo verjetno neposredno dogovorili z večjimi založniki in medijskimi hišami, manjši mediji in samostojni novinarji, blogerji ter ostali pa najbrž podobne obravnave ne bodo deležni.
V 13. členu pa direktiva spletnim platformam, na katere uporabniki nalagajo fotografije, videe in druga dela, ki so lahko avtorsko zaščitena, obvezno preverjanje »morebitnih kršitev avtorskih pravic.« To celo ne glede na velikost, starost in prihodke platforme, kar pomeni, da bodo morali vsi namestiti algoritme za prepoznavanje avtorsko zaščitenih del. Ti filtri pa so pogosto nezanesljivi in kot kršitev zaznajo marsikaj, kar to sploh ni. Uporabnikom tako ne bo preostalo drugega kot neskončno pritoževanje, ki pogosto ne pripelje nikamor in traja izjemno dolgo.
Ali je ureditev s filtri, po načelu »najprej blokiramo, nato rešujemo napake,« in skoraj popolno omejevanje citiranja ter objavljanja povezav na članke res »moderna in primerna za digitalno dobo,« lahko presodi vsak sam. Če kaj, bi morali najprej premisliti o korenitih spremembah sistema avtorske (in sorodne) pravice, nato pa se lotiti njenega uveljavljanja v digitalnem svetu.
Brez komentarjev