Komaj smo zaključili eno krizo, pa imajo spletni zagovorniki teorij zarot novo kost za glodanje. Ukrajino! Kar kaže, da jim je malo mar za ljudi, za načelnost ali za pravico, zanimajo jih kliki in število sledilcev. Zanje bi še dušo hudiču prodali.
Žal so takšni cepci tudi med nami. Poznamo jih. Večina onih, ki so slavo in prepoznavnost iskali z nasprotovanjem ukrepom za preprečevanja širjenja virusov, ne rečem, veliko jih je bilo neumnih, toda zato nima smisla nasprotovati vsem, zdaj za Ukrajino krivijo vse druge razen Rusije. Žal s Potrčem in še kom na čelu. Seveda Zahod ni brez greha, toda kot odstraniš vse priveske, pridevnike in banalna opravičevanja, ostanejo dejstva. Rusija je napadla Ukrajino in tam vojaško deluje. Drugo je ta hip nepomembno.
Z veseljem bi zaprosil ruskega veleposlanika pri Združenih narodih za komentar pristanka Marsovcev v Centralnem parku.
Z blokado ruskih medijev ne glede pod vplivom koga so in kako poročajo, se postavljamo na raven Putina in poskusov urejanja poročanje po lastnih željah. Težko je sicer biti načelen med branjem očitno lažnih novic na portalih, kot je rt.com, in opazovanjem, koliko komentarjev je bilo izbrisanih, ker niso bili skladni z režimskim pogledom na stvarnost, toda blokado v Evropi je treba imenovati s pravim imenom. Cenzura. Nič drugega kot cenzura medija, ki ne piše, kot so si zamislili zahodni »demokratični« politiki. Ti so si dovolili vzeti pravico presojati, kaj mi lahko beremo in česa ne smemo. A ko o tem odloča politika, je enoumnost neizogibna. Izgovor, da smo to storili, ker enako počne Putin zahodnim medijem, ravno tako ni primeren. Kaj počne on, ni naš problem, to je problem Rusov in njihove svobode govora. Mi se moramo boriti za svojo. Pa naj bo še tako težko. Dve leti smo trpeli dokazano lažne novice o pandemiji, mrcvarjenje znanosti in prodajanje megle. Komaj smo dosegli označevanje neprimernih objav na družbenih medijih, da zdaj marsikdo odobrava izgon ruskih medijev tako rekoč preko noči. Kam to pelje? Čeprav težko berem neumnosti na portalu nova24tv in me včasih prime, da bi avtorju prislonil eno okoli ušes, mi na misel ne pride zahtevati ukinitev le tega oziroma izgon iz slovenske medijske krajine.
Izobčenje z interneta
Iz istega razloga je neumnost izobčenje Rusije iz interneta. Vse kaže, da bodo tako ali drugače to poskušali storiti sami, toda popolnoma neprimerno je, da bi jim pomagali. Karkoli si mislite o komercialni izrabi interneta predvsem od ameriških tehnoloških podjetij, je internet še vedno edini nevtralen medij. Na ameriškem portalu eff.org so lepo razložili, zakaj bi bil izgon Rusije napaka.
Popolnoma neprimerno je, če država ljudi zapira v informacijske mehurčke, kot je ravno tako neprimerno, da podobno, čeprav mehko, to počneta Facebook in Google.
Rusi bi bili prikrajšani za najmočnejše orodje deljenja informacij, ko ga najbolj potrebujejo. Čeprav internet še zdaleč ni imun na dezinformacije, hkrati aktivistom, novinarjem in običajnim ljudem omogoča dokumentiranje, deljenje dejstev in izogibanje propagandi, če to seveda želijo. Ruska vladajoča elita naj bi že dolgo poskušala izklopiti internet, da bi popolnoma nadzorovala komunikacije v državi. Je to sploh mogoče? Težko. Internet si zlahka predstavljamo kot državno cestno infrastrukturo. Če bi želeli preprečiti odhod iz države, bi bilo dovolj blokirati vse prehode, celo kolovoze in ožje poti, ki morda mejo prečkajo nekje »bogu za hrbtom«. Možno je, ker je prehodov končno mnogo. Internetnih prehodov je neprimerno več in vedno se lahko odprejo novi. Preko satelitov, brezžičnih in mobilnih omrežij sosednjih držav in še marsikatero drugo pot bi iznajdljivi posamezniki gotovo našli. Dostop do interneta lahko zelo otežijo, preprečiti ga ne morejo.
Izklop ene države bo pomenil nevaren precedens. Popoln odklop iz svetovnega interneta ni mogoč brez razvitih načinov in orodji, kar bi pomenilo, da bi se sprožil plaz podobnih zahtev avtokratskih vladarjev po svetu, ki bi ravno tako radi po »očetovsko« nadzirali državljane. S tem bi bilo konec interneta, kot ga poznamo oziroma bi prešli v svet neodvisnih in med seboj slabo povezanih majhnih državnih ali omrežji okoli posameznih podjetij. Praktično bi dobili (ali bomo dobili) internet, kot bi ta bil, če bi nad njegovim razvojem bdeli telekomunikacijski operaterji. Znebili bi se morda monopolističnih tehnoloških podjetij, ki ves čas zlorabljajo naše podatke, toda slabosti bi bilo neprimerno več.
Spodkopano zaupanje.
Vsak poskus vplivanja na internetno infrastrukturo, kot je na primer preklic Rusiji podeljenih naslovov IP, bi ogrozil doseženo robustnost in varnost interneta. Marsikaj bi bilo zaradi tega ogroženo, predvsem pa bi bilo spodkopano zaupanje, ki je osnova samoorganizacije in sodelovanja med omrežji. Zaradi tega je internet postal na vojno in naravne katastrofe odporne globalno omrežje. Ker zaupanje temelji na razvitih nevtralnih politikah, pravilih oziroma procesih in povezavah, ki so del sodobnega interneta, bi igranje s tem nepopravljivo spodkopalo temelje interneta. Ne moremo sicer preprečiti, da bi se Rusija izklopila iz interneta, toda sodelovanje pri tem bi bil strel v koleno.
Imajo Rusi gumb za izklop interneta?
Ni je vlade na tem svetu, ki se ne boji ljudske vstaje. Ni pomembno, ali gre za upravičene mirne proteste proti vladam, ki ne vladajo po pričakovanjih svojih državljanov, ali za nasilne proteste, kjer protestniki razgrajajo in razbijejo vse, kar jim pride pod roke. Vladajoče elite želijo stvari opraviti po svoje, mnenje državljanov pa jih zanima le, ko so na vrsti volitve. To je tako demokratična kot tudi nedemokratična vsakdanjost sodobnega sveta. Nič koliko se je že izkazalo, da je internet močno orodje za organizacijo in koordiniranje velikih protestov. Tega so se zavedeli diktatorji, pa tudi demokratično izvoljeni politiki v demokratičnem svetu. Obojim je skupna želja po »gumbu« (angl. internet kill switch), s pritiskom katerega bi v izrednih razmerah lahko izklopili internet. Razlike so le v definiciji teh »izrednih razmer«.
Devetindevetdeset odstotkov podatkovnega prometa med državami potuje po podvodnih kablih. Sabotaža, Rusi imajo globokomorske podmornice, ki so sposobne česa takšnega, bi globalno ohromila delovanje interneta.
Zaradi narave interneta ne gre za centralno točko, mehanizem, ki bi lahko izklopil internet, temveč za zbirko ustreznih zakonov, ki izklop interneta dovoljujejo, ter pravil, kako izklop sprožiti. Edini, ki imajo moč državljane izklopiti iz interneta, so njihovi ponudniki dostopa (ISP). Več jih je in bolj so razdrobljeni, težje je tak sistem zgraditi. Zato je ekonomska usmeritev izrivanje malih operaterjev s trga, dokler ne ostane nekaj velikih, ki v celoti nadzirajo ponudbo elektronskih komunikacij, politiki koristna. Velike operaterje, ki so dokazano tudi bolj dovzetni do zahtev državnih organov, država namreč lažje nadzira. Če sprejmejo zakon, v katerem piše, da mora ponudnik dostopa v internet v svoj sistem vključiti mehanizem za izklop »državljanov«, bodo ti, torej ponudniki, tudi ubogali. Na začetku neradi, ko pa jim bo država obljubila povrnitev škode, ki bi lahko v primeru izklopa nastala, ali pa zagrozila z izgubo dovoljenja, pa bodo manj nergali.
Ni pa nujno, da vlada zahteva od operaterjev, da internet izklopijo v vsej državi in vsem. Internet in mobilne komunikacije lahko nehajo delovati le na »kritičnem« področju države, podjetja pa niso prizadeta. Vse je odvisno od tega, za kakšen ukrep se v kritičnih situacijah država odloči. Tehnično je vse to mogoče, vprašanje pa je, kako zapleteni so sistemi, ki bi jih morali operaterji vključiti za izklop interneta, da ne bi prišlo do okvar njegove opreme.
V kriznih trenutkih in ko smo prepričani, da je pravica na naši strani, nas pogosto mika, da bi storili prej nepredstavljive korake. Takšnim skušnjavam se moramo upreti. Eno so sankcije in prepoved kupovanja nafte oziroma višje cene, čeprav bi svetovna ekonomija lahko, če bi hotela, preprečila norenje cen zaradi špekulacij in ne pomanjkanja. Kot vedno v krizi, bodo spet vojni dobičkarji. Enkrat ponudniki brezplačnega testiranja, zdaj prodajalci goriv, jutri nekdo tretji, toda igrati se z internetom, ki je pretežno neodvisen od držav in hotenj po zaslužku, bi bil samomor. V teh časih moramo ohraniti trezno glavo, se ne prepustiti navijanju za eno ali drugo stran ali hujskanju k vojni, in zahtevati od politikov, da vojno ustavijo. Pri tem zna internet igrati pomembno vlogo.
Naslovna fotografija DepositPhotos
Brez komentarjev