Po treh letih smo dočakali drugo sezono serije, posnete po priljubljenih stripih Neila Gaimana, ki je obenem tudi zadnja. To se na žalost pozna v kakovosti zgodbe, ki skače iz enega površnega zapleta v drugega!
Usoda (Adrian Lester) skliče neskončna bitja, brate in sestre Željo (Mason Alexander Park), Smrt (Kirby), Delirij (Esme Creed-Miles), Obup (Donna Preston) in Sanje – Morpheusa (Tom Sturridge), ko mu Mojre sporočijo prerokbo, da bo »kralj zapustil svoje kraljestvo, zaradi česar se bosta spopadla življenje in smrt«. S tem sproži sosledje dogodkov. Lucifer se predčasno upokoji, Morpheus pa mora pospraviti nered, ki ga je ta s tem povzročil, rešiti kraljico prvih ljudi Nado, katere duša zaradi ljubezni do njega trpi že deset tisoč let, in se obenem odpraviti še poiskat davno izgubljenega brata Uničenje. Sanjsko kraljestvo je spet potisnjeno na stran, ko se poda v vesolje, v katerem se prepletajo grška, krščanska, nordijska in še kakšna mitologija.
Prva sezona je bila večinoma kronološka in z jasno strukturo, ki je šele proti koncu vrnila k stripovski naravi pripovedovanja zgodbe. V drugi ta že takoj skače iz ene epizode v drugo z zelo ohlapno rdečo nitjo, namesto da bi sledila prevladujočemu narativu. To še zdaleč ni edina razdrobljenost. Sezona je razbita na tri sklope, pri čemer je prvi, ki ima šest delov, že v etru.
Večina serij, posnetih po stripih, se osredotoča na junaške bojevnike z ogrinjalom ali, kot smo nekoč šaljivo rekli, z oblečenimi gatami prek tangic, tukaj pa je glavni junak drugačen. Temačno vsemogočno bitje, ki togo stoji v senčnem kotu, se izogiba pogledom in godrnjavo izgovarja klišeje, prežete z obsodbo in mrkobnostjo. Takšnega sem pričakoval, zato so me zmotila njegova občasno preveč človeška čustva. Od bitja, starega vsaj deset milijard let, tega ne pričakujemo. Kot tudi ne, da bi se Lucifer naenkrat naveličal kraljevati v Peklu in mučiti uboge duše. Še manj, da ne vem, kaj naj bi zdaj počel oziroma celo izjavi, da si bo morda zgradil hišo. Peščenemu možu ne primanjkuje idej, a so vse prehitro izpete, da bi se sploh lahko razvile v kaj globljega. Da ima Morpheus sposobnost oblikovati in uresničiti človeške sanje, pa skoraj ni opaziti.
Težava sezone je predvsem v tem, da ni zelo napeta in ne pretirano smešna. Če že morajo biti humorni vložki, potem naj bodo skladni s slogom serije, v kar zagotovo ne sodi Thorov preblisk, da postane ročaj njegovega kladiva večji, če ga drgneš! Kljub temu ni tako zelo slaba, da ogleda ne bi priporočal. Vendar na lastno odgovornost.
Kaj: druga sezona mračne fantazijske serije The Sandman
Kje: pretočna storitev Netflix
Ocena 3: Četudi imate nadvse radi mračni prikaz in odrezane dialoge, se boste hitro izgubili v vrtincu zapletov in spletk, ki se nikoli ne razvijejo v nekaj trdnega. Povprečna kakovost zgodbe bo zato razočarala oboževalce DCjevega stripa, nepoučene pa odtujila.
Priporočilo: Zaradi temačnosti in občasnih gnusnih prizorov serija ni primerna za najmlajše.
Brez komentarjev