»Piši in briši« po kitajsko

Naši stari starši so v šolo hodili s tablicami, po katerih so pisali s kredo. Zdaj lahko mi svojim otrokom kupimo podobno reč za enobarvno risanje, le da je ta tablica bistveno tanjša in lažja, vanjo pa so vgradili še tipko za brisanje, ki je pred 80-imi leti niso poznali.

Vmes so otroci za pisanje in risanje, ki ni zahtevalo podiranja dreves, imeli mehanske tablice »piši in briši«, kjer so s potegom »brisala« znova dobili prazno površino. Nova vrsta tablic, e-pisalnikov, Kitajci jih označujejo kot »LCD writing tablet«, se mi zdi bolj kul. V osnovi obstajajo v dveh velikostih, 8,5- in 12-palčni, pa še v nekaterih bolj eksotičnih, kjer pa cena hitro nesorazmerno poskoči. Malo, kakršno sem preizkusil, se da zlahka dobiti za približno 15 evrov s poštnino vred, kar pomeni, da zanjo ni treba plačati carine in davka. Le nekaj tednov je treba počakati, da prispe s Kitajske. Večja stane nekaj čez 20 evrov.

Zraven tablice je preprosto plastično pisalo, da pa se pravzaprav pisati in risati s čimer koli, kar ustvarja dovolj pritiska na »zaslon«, ki nima steklene, ampak plastično zgornjo površino. Stvaritev nastaja v nekakšnem zelenem odtenku, drugih barv seveda ni. Tipka z ikono koša za smeti poskrbi za brisanje celotne vsebine, ki je ni mogoče nikamor izvoziti. To je igrača za čečkanje risbic, ki bodo šle v pozabo, učenje črk, mogoče za vsak dan drugačen napis v izložbi ali še kaj. Vsebina ostane vidna, dokler nekdo ne pritisne tipke, potem izgine za vedno.

Stvar deluje na majhno baterijo v obliki gumba (CR2016), ki naj bi zadoščala za dve leti uporabe ali približno 50 tisoč brisanj. Na škatli piše, da je kupec s to tablico ohranil tri drevesa. Pač po analogiji, da bi morali posekati toliko lesa za takšno količino papirja, kot bi ga otrok porisal, če ne bi imel e-pisalnika.

Glavno vprašanje je seveda, »Ali zadeva deluje?« Odgovor je pritrdilen, tudi precej natančno se da pisati in risati, vse ustvarjeno izgleda dovolj lepo, dobro se vidi, in ko se zbriše, je zaslon spet črn.

Kako pa to deluje in kakšen LCD so vgradili? V bistvu to ni pravi zaslon LCD, sam ne prikazuje slike, nima osvetlitve in ne rabi napajanja. Osnova je v tekočih kristalih, ki so umeščeni med plasti elektrod. Kristali se lahko postavijo tako ali drugače. V eni postavitvi so prosojni, torej takrat ni slike oz. je črnina. Ko pa uporabnik pritisne na zaslon, se razmak med elektrodama zmanjša in anizotropen tok povzroči, da se molekule razpostavijo drugače. Tako, da odbijajo svetlobo, in tako se takrat na zaslonu nekaj vidi. Ker je za elektrodama črno ozadje. Tekoči kristali so obdani še s polimernimi stebrički, ki poskrbijo za ostrino črt na zaslonu. Pritisk na tipko povzroči, da skozi molekule na kratko steče električni tok in jih znova prerazporedi, da postanejo prozorne.

Zdaj je  kitajskih trgovinah na voljo na stotine tovrstnih e-pisalnikov, ki vsi izgledajo bolj ali manj enako. Začetnica te vrste naprav pa je bila Boogie Board, ki jo je omogočila inovacija podjetja Kent Displays, kjer so sploh iznašli tak »zaslon« LCD za pisanje. Stvar je podobna, a ne čisto enaka kot zasloni e-črnila, ki se uporabljajo za bralnike, kot je Kindle. Tam je namreč v vsaki točki zaslona mikrokapsula s pozitivno nabitimi črnimi delci in negativno nabitimi belimi »kroglicami«. Odvisno od tega, kakšen tok steče skozi kapsulo, na površje pridejo črna ali bela zrnca. In kot pri pisalnem zaslonu LCD tudi e-črnilo potrebuje električno energijo samo pri menjavi vsebine zaslona, samo prikazovanje pa je odvisno zgolj od siceršnje svetlobe.

Vendar pa je izdelava e-črnila še vedno zapletena in bralniki zato še naprej niso najbolj poceni, e-pisalniki pa so dejansko cenene igrače, ki pa so kljub temu fine, zato jih brez zadržkov priporočam.