Pisarjenje v komentarjih je zastonj, a ko je treba odpreti denarnico …

Praviloma vedno, ko objavimo kakšen test izdelka iz »izginjajoče« ali zelo razredčene kategorije ali ko pišemo o statistikah, ki kažejo na njihovo slabo prodajo, se vrstijo podobni komentarji. »Kakšna škoda,« da je tak trend, kako so bili ti telefoni ali avtomobili ali karkoli drugega boljši, uporabnejši, smotrnejši. Toda prodajne številke so večinoma neusmiljene in preference kupcev jasne, omenjeno pisarjenje pa odraža mnenje manjšine, ki ne zdaj ne prej verjetno niti ni veliko prispevala k večji prodaji tega ali onega.

Razprava v komentarjih je lahko produktivna, a je žal le redko. Precej bolj pogosta so taka in drugačna pridušanja, obtoževanja in še kaj hujšega. A se bom tokrat omejil samo na dokaj nedolžne, a hkrati napačen vtis vzbujajoče poglede. Ko se jasno kaže kakšen trend, denimo pred leti vzpona zaslonov na dotik v telefonih, pa potem večanja teh zaslonov in onih v televizorjih, tanjšanja prenosnikov in nenazadnje neustavljivega pohoda SUV-jev (in hkratnega poslavljanja enoprostorcev), so daleč najglasnejši tisti, ki jim to ni všeč in bi menda raje še naprej kupovali in uporabljali »stare dobre« izdelke, ki jih zdaj proizvajalci ukinjajo. Praviloma se izkaže, da večina pri komentiranju ni tudi večina pri nakupnih odločitvah. Podjetja in še posebej korporacije pa se ravnajo zgolj po tem, kar kaže njihova prodaja. Ponudniki, pri katerih to ni v neposredni povezavi z zaslužkom in dobičkom, lahko kaj počno za lastno veselje ali ker se jim tako zdi prav, proizvajalci pa ne bodo nečesa bruhali s proizvodnih linij, če nimajo dokaj zanesljive računice, da bodo te zadeve tudi spravili v promet. Večinoma se lahko kar dobro zanašajo na svoje in panožne statistike. Seveda se občasno zgodijo kakšni nepričakovani pretresi in določeni izdelki iz takih ali drugačnih razlogov pogorijo (v prenesenem pomenu, ne dobesedno), vendar ti praviloma niso povezani z napačnimi ocenami glede preferenc kupcev.

Spletne ankete prav tako niso posebej merodajne in zanesljive, pa vendar jih je že nekaj na naši spletni strani vsaj delno dokazalo, da se gre na komentarje pod objavami še manj zanašati. Ankete namreč niso potrdile niti »ljubezni« do majhnih telefonov niti zagrizenega nasprotovanja električnim avtomobilom. Tudi ne trditve, da »nihče ne rabi visokih hitrosti dostopa do interneta« in da »nihče več ne gleda televizije, vsi samo še pretočnike.«

Na spletu je že leta izjemno priljubljeno zgražanje nad najbolj prodajano karoserijsko obliko avtomobilov. Prodajni vzpon takih in drugačnih terencev ter križancev, ki jih običajno stlačimo pod kratico SUV, in pridušanje čeznje se po mojih opažanjih kar dobro prekrivata. Če bi sodili po komentarjih, bi seveda zlahka mislili, da nihče noče SUV-jev, ali da jih v najboljšem primeru kupi oz. vozi kakih deset odstotkov ljudi. Toda prodajne številke kažejo povsem drugačno sliko. V letošnjih prvih treh mesecih so glede na številke Sekcije za osebna motorna vozila pri Trgovinski zbornici Sloveniji trije razredi SUV-jev (mali, srednji in veliki) predstavljali 57 odstotkov vseh prodanih osebnih avtomobilov na slovenskem trgu. V lanskih enakih mesecih 56 odstotkov. »Klasika« – kombilimuzine, karavani in limuzine, od najmanjših do največjih – skupaj slabih 37 odstotkov. Pet odstotkov je bilo enoprostorcev, skoraj enako manjših in večjih, ostale drobtinice so odpadle na športne in prestižne avte. Ne samo trend, končni rezultat je jasen. Seveda je nizka prodaja enoprostorcev posledica njihovega nezadržnega izginjanja iz ponudbe, toda to je posledica usihajoče prodaje. Spirala, ki nazadnje privede do ničle. Tisti, ki žalujejo za tovrstnimi vozili (in hkrati bentijo čez »manj uporabna« terenska), se lahko vprašajo, koliko novih so kupili denimo v zadnjem desetletju ali dveh. Povedano naravnost – ko so se pojavili Kodiaq in podobni, so prejšnje »škatle« po hitrem postopku šle iz mode.

Podobno je z majhnimi telefoni. Apple je namensko poskušal z iPhonom Mini, vendar se mu je po dveh dokaj neuspešnih generacijah lani odpovedal in uvedel drugo skrajnost, model Plus. Ta sicer prav tako ni uspešnica, vendar ne toliko zaradi velikosti kot zaradi slabe vrednosti za ceno. Kajti poleg »osnovnega« je najbolj priljubljen iPhone model Pro Max, največji in najdražji. Prav tako pri Samsungovih Galaxyjih S model Ultra. Klasični mobilniki »na tipke« in robustni, najsi bodo običajni ali pametni, so tudi med temi, ki jih »mnogi« pogrešajo, a zelo redki še kupijo.

Ni problem javno razglašati svoje domnevne kritike splošnega trenda. A ko je treba besede podkrepiti z dejanskim izdatkom, se najbrž zgodi eden od naslednjih dveh scenarijev, če seveda ni potrošnik že prej imel jasne predstave o svoji izbiri, le da je ni razglašal na družabnih omrežjih, za razliko od onih »razočaranih«. Ali se človek nakupu sploh odreče oz. poseže po rabljenem izdelku, kar proizvajalcem in njihovemu odločanju za prihodnje poteze nič ne pomaga. Ali pa, in ta scenarij je verjetno še bolj pogost, izdelek stane toliko, da se hitro prikradejo pomisleki. »Kaj pa, če bi vseeno vzel telefon z malo večjim, bolj univerzalno uporabnim zaslonom, da mi ne bo potem žal.« Ali, »morda bi vseeno raje tanjšega in lažjega, pa si potem omislim konkreten ovitek za tiste, priložnosti, ko bo telefon bolj izpostavljen.« Hitro prevlada dizajn, statusni simbol, ponašanje pred prijatelj in znanci, občutek, da smo si privoščili nekaj atraktivnega, zanimivega, ekstravagantnega, ne dolgočasnega in naravnanega skoraj izključno v praktičnost. Ko gre za denar, sploh večje količine, večina želi konkretno zadovoljstvo ob nakupu, nekakšno potešitev, občutek, da so dobili nekaj izstopajočega, prestižnega, primernega za postavljanje pred drugimi. Zato so telefoni kovinski in stekleni, zato so proizvajalci televizorjev že pred leti ugotovili, da je dizajn še skoraj bolj pomemben od kakovosti slike, in zato so prevladali SUV-ji, ker pač prostor za marsikoga ni edina in tudi ne najbolj pomembna postavka pri izbiranju avtomobila.

Tako gre tok naprej, dokler se spet nekje nepričakovano ne obrne, morda zato, ker se kupci nečesa naveličajo, ali pa, ker si določen proizvajalec izmisli nekaj novega, kmalu pa ga vsi posnemajo. In se znova zavrti cikel s prehodom na to novotarijo in obžalovanjem v komentarjih, da tisto prej običajno odhaja na smetišče zgodovine.  

Naslovna fotografija: Renault