Organizatorji so sporočili, da se po 70 letih poslavlja fotografski sejem Photokina. Pustili so sicer priprta vrata, saj so zapisali »dokler se kaj ne spremeni« in da »trenutne razmere v industriji ne dajejo podlage za izvedbo dogodka, kakršnega smo poznali.« Zelo malo pa je možnosti, da bi se v prihodnjih letih situacija toliko spremenila, da bi lahko pričakovali obuditev tega dogodka.
Kölnsko sejmišče (Kölnmesse), ki je fotografski sejem pripravljalo bienalno in že nekaj časa načrtovalo prehod na vsakoletno izvedbo, je naposled presodilo, da ne bo več imelo dovolj (velikih) razstavljavcev in najbrž tudi ne dovolj zanimanja med publiko. Četudi so bile te številke še vedno kar ugodne, kajti »zijala prodajat« vsaj okoliški prebivalci še vedno pridejo. Večje vprašanje pa je, koliko imajo od tega na sejmu prisotna podjetja.
Rez po 70-ih letih je za nas zelo težaven, trendi v fotografski industriji, s katero smo vzpostavili tesno sodelovanje in medsebojno zaupanje, pa boleči za vse vpletene. Toda pošteno smo morali priznati, da nadaljnje organiziranje Photokine ni več smiselno in da taka odločitev nima alternative,
je v vnaprej pripravljeni izjavi izpostavil direktor podjetja Gerald Böse. Še pred pandemijo se je panoga soočala z letnimi padci prodaje, ki so jih merili v dvomestnih številkah, in se je skrčila nazaj na raven, ki jo je imela ob začetku tisočletja. Letošnji upad pa je celo 50-odstoten, so zapisali v sporočilu za javnost. »Sejem, ki bi ga pripravili maja 2022, ne bi mogel upravičiti pričakovanj celotne foto- in videografske srenje, ki naj bi ji bil namenjen,« so še poudarili. Zato ni bilo druge možnosti, kot da ga po prestavitvi – po prvotnem načrtu bi se moral zgoditi že letos – dokončno odpovedo. In tudi vse morebitne izvedbe od takrat naprej.
Že po predzadnji Photokini, l. 2016, sem bi odločen, da v lastni režiji na ta sejem ne grem več. Padec kakovosti in uporabne vrednosti dogodka, vsaj z novinarskega vidika, pa tudi zanemarjanje ali nepriznavanje mobilniške fotografije (ali pa tega sejma s strani proizvajalcev mobilnih telefonov in razvijalcev storitev zanje) je bil preprosto že takrat preveč očiten. Tako pred dvema letoma obiska sploh nisem načrtoval, a se mi je ponudila možnost, da vseeno potujem v Köln. Ta izvedba je bila zanimiva vsaj z vidika prestavitve treh novih brezzrcalnih sistemov polnega formata (Canon EOS R, Nikon Z in Panasonic Lumix S), toda vsi ostale neprijetni trendi so se nadaljevali še intenzivneje. Sejem je bil konkretno manjši kot nekoč, saj je obsegal, če se prav spomnim, samo pet ali šest dvoran, in v nekaterih so že pripravljali motorističnega, ki se je začel nekaj dni po zaprtju fotografskega. S področja pametnih telefonov je bila prisotna samo naveza Huawei – Honor, pa še nekje v kleti. Konkurenta z akcijske sfere Gopro in Insta360 sta razstavljala, a niti slučajno ne bi mogla nadomestiti ogromnih razstavnih prostorov, kakršne so običajno imele ključne fotografske znamke. In če so bili fotoaparati ter objektivi v zatonu, so to še bolj občutili ponudniki dodatkov zanje, ki so bili nekdaj pomemben del dogodka.
Organizatorji sami priznavajo, da mobilniška in družabnoomrežna panoga ne more nadomestiti izpada v osrčju sejma. Čeravno danes fotografiramo več kot kdajkoli prej. Nekoč smo hodili v Köln gledat in preizkušat novosti, v časih pred internetom tudi nabirat materiale, se pogovarjati s strokovnjaki in drugimi uporabniki. Že dolgo je vse to mogoče na druge načine, uporaba mobilnikov za fotografiranje in snemanje je podjetja, ki so bila zvesta Photokini, pustila v nezavidljivem položaju, ko jim strošek za tak sejemski nastop ni nič več po godu, tudi način in termini predstavljanja novih izdelkov so se zelo spremenili, ni več glavnina skoncentrirana na tisti teden okrog omenjenega sejma. Svoje je nato pridodala še pandemija, zaradi katere so vprašljivi še nekateri drugi sejmi in tovrstni dogodki.
Brez komentarjev