So ljudje (družine), ki se ne strinjajo, da je dovolj telefon in brezžični zvočniki (ali slušalke), in hočejo imeti namenski »radijski aparat« tudi doma, ne samo v avtomobilu.
Čeprav lahko radijske postaje poslušate na vsakem »kosu« sodobne zabavne elektronike, je tradicija televizorja v dnevni sobi in »radia« v kuhinji marsikje še vedno zakoreninjena. Morda ne med mladimi in manj v urbanih okoljih, a zato povsod drugje. Zaradi tega in ker digitalizacija ni zaobšla radijskih postaj, ki postopoma prehajajo na digitalno oddajanje, bo marsikdo začel razmišljati o nakupu novega. Eden takšnih je Philips TAR8805, ki poleg digitalnega (DAB+) ohranja analogni sprejemnik (FM) radijskih postaj, omogoča predvajanje glasbe s telefona preko vmesnika Bluetooth, podpira spletne radijske postaje, zna najti podkaste in neposredno predvajati glasbo iz strežnikov ponudnika pretočne glasbe Spotify.
Prevladujoča črna barva
Radio ni ne prevelik ne premajhen, zato je po zlatolaskino ravno pravšnji, vendar je lepo oblikovano leseno ohišje pobarvano s črno barvo, ki skupaj s črno mrežico preko membrane obeh zvočnih gonilnikov (vsak z močjo 3 W), napravi daje izrazito »nič kaj poseben« videz. Kvari ga srebrna teleskopska antena, ki je dokaj neposrečeno zložena na zgornjem robu hrbtišča. Potrebna je za sprejem radijskih postaj preko zraka (v analogni ali digitalni obliki), vendar bi lahko bila izvedba boljša in antena v zloženi obliki skrita. Klasična oblika in črna barva po eni strani dovolita, da je naprava manj opazna, a zaradi neizrazitosti ni primerna za okras v sodobnem domu. Posebej, če je lastnik zagovornik minimalističnega sloga s poudarkom na vsaki podrobnosti.
Prednjo stran krasi dokaj velik 6,9-centimetrski (2,4-palčni) barvni zaslon, ki ni občutljiv na dotike, zato je pod njim šest manjših tipk v vrsti in dva velika vrteča gumba. Medtem ko se slednja lepo obneseta, ljubša bi mi bila srebrna, tipke motijo in so v dobi poceni na dotik občutljivih zaslonov in površin nepotrebne. Podobno rečem za napajalnik, ki je zunanji in dokaj velik. Morda bi bilo bolje, če bi bil vgrajen v samo ohišje radia, kot je to bilo nekoč, da bi do vtičnice segal le običajen kabel.
Uporaba, ki bi jo (po krajšem usposabljanju) osvojila še babica
Digitalni radijski sprejemnik vseeno ni tako preprost za uporabo, kot je bil aparat Planica v nekih daljnih časih, vendar dovolj, da ga bo (skoraj) vsak hitro osvojil. Najprej se ga splača priključiti v domače brezžično omrežje – na zaslonu prikaže razpredelnico črk in številk, po kateri se premikate z vrtenjem levega gumba (desni je za jakost zvoka) in potrdite s pritiskom le tega. Nekaj časa to sicer traja, vendar ker običajno to narediti le enkrat, zaradi tega ne bom delal težav. Levi gumb kasneje uporabljate za premikanje med shranjenimi radijskimi postajami in po meniju, ki ga prikličete s pritiskom na eno izmed tipk. Prva je za vklop, druga za vire, tretja za vstop v meni, dve za naprej in nazaj ter zadnja za dostop do seznama priljubljenih.
Naprava na zahtevo poišče analogne (FM) in digitalne (DAB in DAB+) radijske postaje ter prav tako internetne, če je povezave na voljo. Po krajšem iskanju na zaslonu prikaže najdene, med katerimi se premikate z levim gumbom, po dvajset iz vsakega vira pa jih lahko umesite na seznam priljubljenih. Poleg tega je na voljo še funkcija budilke z dvojnim alarmom. Česar ne zna ali ne najde, lahko predvaja iz telefona, ki je nanjo priključen preko vmesnika Bluetooth. Na ta način so dostopne druge storitve pretočne glasbe, saj je neposredno podprt le Spotify. V tem primeru pride prav površina za brezžično polnjenje na zgornji ploskvi, kajti kljub predvajanju glasbe se mu baterija ne bo izpraznila. Oziroma jo uporabite za običajno nočno polnjenje telefone. Če ta ne podpira brezžičnega polnjenja, je na hrbtišču priključek USB tipa A.
Lahko bi bil glasnejši
Ni pretih oziroma je ravno prav glasen za prostor, ki mu je namenjen. Kuhinji, medtem ko se v večjem celo pri najvišji glasnosti malo izgubi. Nikakor pa ni slabe kakovosti. Nasprotno. Zvok je za moj okus dovolj bogat, ima dovolj širok zvočni razpon za raznolike glasbene zvrsti, še nizki toni so globoki, ne glede na relativno majhnost naprave. Leseno ohišje in praznina v njem, naredita svoje.

Medtem ko je vnos besedila zadovoljiv za vnos gesla brezžičnega omrežja, postane trn v očesu, ko je treba iskati kaj drugega. Na primer podkaste. Sreča, da je mogoče najbolj pomembne vire dodati na seznam priljubljenih, saj bi se vam drugače zmešalo, če bi morali vrteti, pritiskati na gumb in obenem gledati, kateri znak je označen na razpredelnici.
Naslednje verjetno ni povezano le s to napravo, temveč z vsemi digitalnimi radijskimi sprejemniki. Včasih smo se dotaknili antene, če je bil signal slab, saj je delno prevodno telo v najboljšem primeru malo ojačalo signal. Tega vam ni treba početi v primeru digitalnega oddajanja, saj dokler sprejemnik sprejema vsaj minimalno močan signal, je zvok brez motenj. Ali je ali pa ga ni! A čemu je bil sprejem popolnoma prekinjen v dveh primerih? Če sem prijel prvi ali zadnji členek teleskopske antene, medtem ko prijem ostalih petih ni imel nobenega učinka.
V enem stavku: Zanimiv izdelek za vse, ki še vedno želijo imeti namenski radijski aparat in jim ni žal zanj zapraviti malo več kot pol drugega stotaka.
HVALIMO:
- Priročne mere lesenega ohišja
- Kombinacija internetnih, FM in DAB radijskih postaj s storitvijo pretočne glasbe Spotify
- Vgrajena vmesnika Wi-Fi in Bluetooth
- Površina za brezžično polnjenje in priključek USB za polnjenje telefonov brez te možnosti
- Dobra kakovost zvoka
GRAJAMO:
- Ne najbolj všečna črna barva
- Prenizka glasnost zvočnikov
- Zaslon ni občutljiv na dotike
- Teleskopska antena se ne zloži v ohišje naprave
- Zunanji napajalnik
Ravno iščem nekaj takega in še več; nekaj, da bi “igralo” tudi moje stare vinilke (ni treba, da bi bilo zelo avdiofilsko, saj so tudi plošče zdrajsane), kasete in cedeje. In omogočalo digitalizacijo. In predvajalo (ne le sprejemalo) tudi na Bluetooth. In… – morda sem še kaj pozabil ;).
Skoraj zagotovo bo treba več naprav. Mogoče pa je najbolj smiselna ena od teh dveh možnosti: 1. Vse skupaj digitalizirati (in dobro urediti z ID tagi) in potem predvajati z omrežne shrambe (NAS-a) na napravo, ki to omogoča. 2. Prepustiti ta arhiv zgodovini in uporabljati eno od naročniških storitev, ki najbrž vsebuje veliko večino glasbe na tistih ploščah in kasetah.
Hm, prva možnost zveni vabljivo, a bi zahtevala ogromno časa. In če sklepam po tem, kako še kar nimam urejenih svojih digitalnih fotografij, se bojim, da tega ne bom nikoli opravil. Pri drugi pa me ne mika opustiti svojga arhiva, ki je pač več kot le skupek glasbe, ki bi jo lahko večino (preverjeno pa ne vse) dobil na netu, saj ima tudi spominsko, torej čustveno vrednost.
Nekaj temu https://www.conrad.si/technaxx-tx-137-usb-predvajalnik-plosc-jermenski-pogon-rjava-%28videz-plemenitega-lesa%2c-mat%29-1 podobnega sem imel v mislih.