Philips OLED819: S ceno bližje tisočaku bi imeli ZMAGOVALCA!

Ob (še vedno) edinstveni tristranski osvetlitvi ta televizorcsrednjega cenovnega razreda odlikuje kakovostna slika in nadpovprečen zvok. Bo dovolj za enakopravno »prerivanje« z OLED tekmeci?

Adut Philipsovih televizorjev je osvetlitev Ambilight, ki ne samo, da poustvari zanimiv ples barvne svetlobe, nekateri trdijo, da je gledanje slike na zaslonu zaradi tega udobnejše in za oči manj utrudljivo. Ne vem, je to res, ali gre za mit, a dejstvo je, da ko ali če tega navadiš, potem se težko odločil za drugo znamko. Toliko težje, kernihče funkcije ni tako ali drugače »kloniral«. Ko temu dodam še kakovostno sliko in nadpovprečno dober zvok, potem se vprašaš, v čem so boljši tekmeci, med katere še najlažje uvrstim družini LG C4 in Samsung S90C. Čeprav mi je všeč širina in vsestranskost sistema Google TV, pa ni mogoče preprosto spregledati hitrejšega delovanja in lepšega vmesnika sistemov webOS (LG) in Tizen (Samsung). A roko na srce. Ni važno, s katerim boste na koncu pristali, nanj se boste hitro navadili.

Dokaj preprosto nameščanje

Ob hitrem in preprostem nastavljanju televizorja z aplikacijo na telefonu, je običajnejša pot z daljincem v rokah, relikt srednjeveških časov. Vendar je šlo. Nekaj manjših težav mi je povzročalo ne najbolj natančen odziv večfunkcijske okrogle tipke ob pisanju uporabniških računov in gesel, a slaba volja hitro izpari, saj bo večina to počela samo enkrat. Takoj po nakupu. Enako velja za potrjevanje pogojev uporabe in strinjanje z vsem mogočim, česar je vsako leto več. Opozorila so predolga in prezapletena, da bi jih razumela večina in predvsem se moramo strinjati z »odvzemom obeh ledvic«, da sploh lahko začneš uporabljati napravo. Na srečo je potrjevanja enkrat konec. Ko je sistem nastavljen in so aktivirane aplikacije, je daljna uporaba preprosta, predvsem pa so za moj okus dobre že privzete nastavitve slike in zvoka.

Estetika, ki bo mnogim všeč

Nevtralno oblikovanje, ki se zlahka zlije z večino interjerjev, pooseblja črno ohišje in ozko robovi okoli zaslona. Noga je ena, sredinsko postavljene in razmeroma globoka, kar zna povzročiti kakšno težavo, ako nameravate televizor postaviti na ožjo omaro. Kot še pri nekaterih drugih modelih je zgornja polovica tanjša od spodnje, kjer se skriva elektronika in vtem primeru še obilni zvočni gonilniki. Noga ne moti, ko televizor obesite na steno, in v tem primeru je debelina celo prednost. Stena je dovolj daleč, da sijalke ob treh robovih hrbtišča pridejo do izraza.

Priključki televizorja so zbrani na eni strani in preprosto dostopni, pri čemer pomaga vrteča »glava« na vrhu noge in to, da so obrnjeni proti levemu robu (gledano s sprednje strani). Priključek za napajanje je na drugi strani ohišja. Priložen je nadpovprečno dolg električni kabel, zaradi česar je priklop na oddaljeno vtičnico lažji. Načeloma je priključkov dovolj, a od štirih HDMIjev samo dva (noben ni obrnjene proti robu) podpirata 120-herčni signal razločljivosti 4K (HDMI 2.1) in samo eden povratno zvočno povezavo (eARC). Tam sta še dva USBja tipa A, digitalni zvočni izhod, omrežni in antenski priključek in ležišče za CI modul.

Z oblikovanjem televizorja je skladen daljinski upravljalnik, pri katerem najprej opaziti črn rob kovinskega sijaja. Tipka na njem zasvetijo, da ga je lažje uporabljati v temnejših prostorih. Obenem je tudi okolju prijazen, saj se polni prek priključka USB tipa C.

Pregleden in razumljiv vmesnik

Google TV je skrajna stopnja razvoja operacijskega sistema ameriškega podjetja za televizorje. Videl sem praktično vse njegove inkarnacije in tale zadnja mi je od vseh do zdaj najbolj všeč zaradi minimalizma in razumljivosti. Hitro postane jasno, kam morate iti, ko želite karkoli spremeniti. V zgornji vrstici so razdelki ter ikono za nastavitve v skrajnem desnem zgornjem robu (gumb za takojšni dostop je tudi na daljincu), nakar so nato navzdol začetne strani nanizane predlagane vsebine, aplikacije in tako naprej. V spregi z enako minimalistično oblikovanim daljincem je upravljanje televizorja razmeroma preprosto.

S kakovostjo slike iz odličnega vira bo večina zadovoljna

139-centimetrski (55-palčni) 144-herčni OLED zaslon Philipsu dobavlja LG. Gre za znano tehnologijo »belega oleda«, a ker imamo pred očmi napravo srednjega razreda, zaslon nima mikro leč (MLA), ki so zaslužne za večje svetilnosti. Točkovna svetilnosti gre uradno do 1300 kandel, medtem ko je svetilnost, ki jo zaslon doseže po celo površini, nižja. Po podatkih najdenih na spletu okoli 250 kandel. Zadovoljivo za OLED, a manj od svetilnosti največkrat cenejših televizorjev z mini-led zasloni. Ker zaradi razmeroma visoke točkovne svetilnosti prikaže korektno vsebino visokega dinamičnega razpona (podprti so vsi standardi HDR), bo nižja celostna svetilnost koga zmotila samo v svetlejših prostorih.

Na voljo so osebni, kristalno čisti, domači kino, ekološki in filmski, ob dodatnih slikovnih načinih za igre, uporabo televizorja v vlogi monitorja računalnika in umirjanje barv z rešitvijo Calman. Kot se za sodobno napravo spodobi, se je tudi vanju vrinila umetna inteligenca, čeprav ne vem, v kolikšni meri so algoritmi uporabljani in kolikšen je njihov dejanski vpliv na kakovost slike. S privzetimi nastavitvami mi je najbolj všečni filmski način, saj rahlo potemni sliko in ne pretirava z nasičenostjo barv, kot to stori »kristalni« način, ki dejansko sliko izumetniči.

Vsak način dovoli prilagajanje lastnosti slike, izmed samodejnih je še najbolj uporabno spreminjanje svetilnosti glede na svetlobne razmere v prostoru. Z veliko dela nastavljanje barv, kontrasta, svetilnosti in ostalih lastnosti z daljincem v roki je roko na srce časovno potratno, dobite orodje za prilagajanje načinov virom. Zgolj eden ni dovolj za spremljanje televizijskih programov, športnih prenosov, vsebin s pretočnih storitev in video posnetkov z Youtuba. Posebej, če dodamo še različne razločljivosti in dinamične razpone.

Prilagoditve slikovnih načinov vsebinam in osebnim preferencam, je priporočljivo, ako želite iz zaslona iztisniti največ, kar je sposoben. To sicer ni malo in je na ravni, ki jo pričakujemo od oled tehnike. Torej odlično kakovost slike z bogatimi kontrasti, globokimi črnimi odtenki, realističnimi podrobnostmi v svetlih in temnih delih prizora in živimi (a hkrati naravnimi) barvami.

Zvočna letev zanj ni nujen dodatek

V televizor so vgradili za tovrstne naprave nadpovprečno dobre 2.1 kanalne zvočnike, zaradi česar nekateri ne boste čutili potrebe po zvočni letvi. Nizki toni so prodorni, vendar nadzorovani, dialogi so jasni, prav tako pa se zdi, da sta umestitev in smer zvokov ustrezni. Občasno sem dejansko dobil občutek, da zvok prihaja iz dela prizora, kjer je govorec. Obenem so še dovolj glasni, da bodo zlahka zapolnil srednje veliko dnevno sobo. Podprti sta tehnologiji Dolby Atmos in DTS:X.

HVALIMO:

• Razmeroma primerna cena (1.299 €, Mimovrste)
• Kakovosti slike in zvoka
• Sodoben videz
• Vrteča glava na nogi (za obračanje zaslona proti gledalcu)
• Preprosto uporabniško okolje
• Lep minimalističen daljinec
• Tristanska osvetlitev Ambilight

GRAJAMO:

• Ne najbolj natančna večfunkcijska tipka na daljincu
• Samo dva priključka HDMI podpirata standard 2.1
• Nasičenost barv v nekaterih slikovnih načinih
• Veliko dela z nastavitvijo slikovnih načinov