Menda smo hoteli tanke televizorje, zato so nam jih dali. Tanki (in) majhni pa so tudi zvočniki, ki nimajo dovolj prostora, da bi membrane gonilnikov iz sebe iztisnile maksimum zvočnega valovanja. Zvočne letve so zato postale »skoraj nujen« dodatek kolikor toliko dobrega televizorja, kajti kakovostni sliki se prileže tudi dober zvok.
S težnjo po digitalizaciji smo naredili »zvoku« medvedjo uslugo. Fizični nosilci (CD-ji) in glasbene datoteke ne dosegajo kakovosti vinilnih plošč in gramofonov (če odmislimo šum), zaradi stiskanja podatkov pa se je v dobršnem delu izgubil tudi pomen kakovostnih in zmogljivih komponent. Časi, ko je nov kabel z zlatimi priključki pomenil »slušno« razliko, so verjetno minili. Digitalizacija tudi ni obšla televizorjev, kjer na kakovost zvoka poleg same težnje po varčevanju s pasovno širino, vpliva oblika, natančneje tankost sodobnih naprav. Pretihi zvočniki sodobnih televizorjev, slabost še posebej pride do izraza v večjih prostorih, ali kadar je v prostoru veliko hrupa, so glavni razlog, zakaj se začnemo spogledovati z dodatnimi zvočniki.
Oblika je ravno tako pomembna
Če videz ne bi bil pomemben, potem bi bilo vseeno, če bi zvočnike naredili sami. V časih pred digitalizacijo »doma« narejeni zvočniki niso bili nič pretresljivega, nekateri so bili celo boljši od zvočnikov iz trgovin. Žal so tudi ti časi minili. Zvočnik se mora namreč lepo zliti s prostorom, kar pomeni, da je oblikovanje zunanjosti skoraj pomembnejše od notranjosti. Philips zagovarja minimalistični pristop, zato se letev lepo poda privita na steno (nosilci so dodani) ali postavljena na omarico poleg televizorja. Drugi del »sistema«, nizkotonski zvočnik, pa lahko pospravite tudi v dovolj veliko omarico. Nizki toni se namreč dobro širijo tudi v tem primeru, postavitev pa je poenostavljena tudi zaradi brezžične povezave z letvijo. Primernost sive barva pa je stvar presoje oziroma barve televizorja in pohištva v prostoru. Kot sem dejal, si poleg kakovosti zvoka želimo tudi skladnost notranjega oblikovanja.
Dovolj priključkov
Letev in nizkotonski zvočnik imata električni priključek, letev pa tudi 3,5 mm zvočni priključek, digitalni zvočni priključek, HDMI in USB. Na voljo pa je tudi vmesnik Bluetooth, prek katerega lahko priključite pametni telefon, da ko ne predvaja zvoka s televizorja, predvaja glasbo iz njega. Za lažje upravljanje pa je na voljo še daljinec.
Priklop in upravljanje letve je takisto preprosto. Odvisno od televizorja jo nanj priključimo preko ustreznega priključka in to je načeloma vse. Da pa se ne bi utopili v poplavi daljincev, je verjetno pametno, če glasnost letve nastavite nekje na sredino, nato pa prilagajate trenutnim potrebam z glasnostjo televizorja. V kompletu je krajši kabel s 3,5 mm priključkoma, ki bo zadoščal v večini primerih. Če je prekratek, daljšega najdete v tehnični trgovini, enako pa velja tudi kabla HDMI in USB.
Soliden in predvsem dovolj glasen zvok
Philips HTL3325/10 je zvočni sistem 3.1. Nizkotonski zvočnik ima nazivno moč 100 W, letev s srednje in visoko tonskimi gonilniki pa 200 W. V njej so namreč levo in desno srednje tonski (52 mm) in visokotonski gonilnik, v sredini pa sta dva srednje tonska (52 mm). Skoraj več kot dovolj moči, da bo zvok zadostil tudi hrupnim zabavam. Tudi pri najvišji glasnosti ni slišati hreščanja oziroma drugih napak, ki lahko kažejo na slabšo izdelavo ohišja zvočnikov. Tudi drugače se mi je zdel zvok solidno kakovosten in dovolj bogat za sodobne norme.
Brez komentarjev