Philips 65OLED873: Večji in enako izvrsten (#VIDEO)
Matjaž Ropret 8. junija 2018 ob 12:20

Prva televizorja OLED znamke Philips, POS901F in še vedno aktualni in zdaj resnično ugodni POS9002, sta naredila dober vtis, z eno manjšo zvezdico, opombo. Obstajala sta samo v izvedbi s 55-palčno oz. 139-centimetrsko diagonalo ekrana. Kar je za TV višjega segmenta kar zoprna pomanjkljivost, kupci imajo prostor in denar in preprosto hočejo veliko sliko. Pa tudi kombinacija res lepega prikaza in vsebin v 4K HDR si zasluži tako velikost. Tako je zdaj prispel model 65OLED873 s 65-palčno diagonalo (165 cm).

V podjetju TP Vision za letos malo spremenili nomenklaturo. Pri dražjih serijah so prešli na trimestno številčno oznako, modeli OLED pa imajo po novem pred številko to besedo, ne več POS (kjer je O predstavljal OLED, medtem ko U pri oznaki PUS pomeni Ultra HD). Torej smo prišli s POS9002 na OLED873. Zadnje število še vedno pomeni modelno leto, lani je bila dvojka, letos trojka. Toliko samo za razjasnitev, ker sta sicer modela povezana. Novi je v bistvu večja izvedba že poznanega, slična sta tudi glede oblikovanja, sistema Android in še česa. Je pa nekaj razlik in manjših izboljšav.

Slika je pričakovano vrhunska. Čez njeno jasnino, kontrastne, črnino in uniformnost ekrana je težko najti pripombe. Razen morda pri običajnih televizijskih programih, ki niso v 4K, včasih pa še v res dobrem HD-ju ne. Zato – če kavč od ekrana ni oddaljen vsaj tri metre, je bolje ostati kar pri 55 palcih. Ker običajna televizijska slika enostavno ne bo dovolj lepa. Pa to ne gre na rovaš Philipsa, ampak so krivci izdajatelji programov in operaterji, ker le redko do gledalcev spravijo res kakovosten vir. Procesor P5 v tem televizorju sicer zna poskrbeti za precej dobro odpravljanje šumov in drugih napak, vseeno pa ne more delati čudežev. In če je ločljivost prenizka oz. stiskanje signala prehudo, se pike šele na dovolj veliki razdalji sestavijo v nekaj dovolj čistega. Toda s pravo vsebino ta televizor zablesti. Netflixove serije v 4K HDR, BBC-jevi dokumentarci na ploščkih UHD Blu-ray, Amazonov The Grand Tour in podobni naslovi, tudi videi 4K na Youtubu so tisto pravo, tu ekran in procesor pokažeta vse svoje odlike. Še posebej mi je všeč barvna pravilnost, ki sem jo dosegel v nekaj minutah, brez pretiranega ukvarjanja z nastavitvami. Barve mogoče niso tako intenzivne kot pri zaslonih QLED, ampak tam sta rdeča in zelena pretirani in ju je težko ukrotiti, tu pa ne izstopata tako zelo. Kot običajno pri Philipsih bi si želel malenkost večje globine slike pri filmih, vendar stvar ni kritična. Večji ekran se, mimogrede, pozna še nekje. Pri jemanju televizorja iz škatle in sestavljanju je treba biti skrajno previden, saj je zgornja polovica zelo tanka, spodnja pa težka, zato ni tako majhna nevarnost, da bi ekran počil.

Pridobitev glede na prejšnja modela, kar je verjetno znova zasluga novega procesorja in finih nastavitev, je pri obvladovanju hitrih prehodov. Malokje sem doslej videl tako malo senc in zaostajanja, ko gre kakšen objekt hitro čez ekran, kot prav pri tem televizorju. In še druga nadgradnja glede na manjše predhodnike je v daljinskem upravljalniku. Priložen je sicer stari znanec s polno tipkovnico na zadnji strani, ki ostaja uporabe. Toda zdaj so dodali še ozko, elegantno moderno izvedbo. Ta je primarno namenjena glasovnemu upravljanju in mogoče spreminjanju glasnosti. Za narekovanje je bolje imeti jezik televizorja nastavljen na angleščino, s slovenščino se ne obnese tako dobro. Ampak stari način je še vedno povsem uporaben. Fino bi sicer bilo, če bi uporabniški vmesnik nekoliko posodobili, se mogoče po kom zgledovali, kajti preobleka Androida je že ves čas enaka. Sam sistem je bil tokrat zelo stabilen in odziven, malce se izboljšuje tudi situacija z aplikacijami, glede posodobitev pa so v TP Visionu že ves čas po prehodu na Android kar pridni.

Res je, da so v televizorje vgrajeni zvočniki večinoma za pozabo, čimprejšnji priklop zunanjih je nujen. In to drži tudi za ta model. Nekateri Philipsi so v zadnjem času imeli pod zaslonom solidno zvočno letev, denimo POS901F ali PUS8602, novi OLED873 je nima in rezultati so pričakovano povprečni. Ni basov, ni globine, ni čistosti, čeprav glasnost ni problem. Ambilight je tristranski in tak, kot ga poznamo. Ustvarja dobro vzdušje, kakšnih inovacij na tem področju pa tokrat nismo bili deležni. In, kot rečeno, enako velja za dizajn. Z manjšega modela so prenesli osrednje stojalo, ki je menda pri evropskih kupcih bolj priljubljeno od ločenih nog na robovih ekrana. Ljudje pač nimajo tako velikih omaric. Seveda gre TV lahko tudi na steno, je pa za razliko od Samsungov, ki se ponašajo z lastnostjo »brez špranje«, tega smiselno malce odmakniti, da Ambilight pravilno zadiha. In zavedati se je treba, da 165-centimetrski orjak ni lahek.

Prav v velikem ekranu pa je poanta tega novega modela. In še nekaj drobnih izboljšavah. Mogoče se 3299 evrov se sliši malo za televizor, toda seštevek velikosti in zaslona OLED težko da nižjo ceno, razen kdaj v kakšni akciji. Zato je v svoji kategoriji OLED873 zelo konkurenčen, morda celo najboljši nakup.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja