Philips 55OLED807: Držanje stika z najboljšimi

TP Vision v serijo televizorjev Philips OLED800 vsako leto doda nekaj dovolj vznemirljivega, zaradi česar je predhodni model iz starih zalog bistveno manj zanimiv, pa naj bo še toliko cenejši. Tokrat to še bolj velja, kajti OLED807 ima v primerjavi z OLED806 zaslon OLED.EX z do 30 odstotkov višjo svetilnostjo. Zanemariti ne smemo niti precej bolj uporabnega stojala in še nekaterih drobnih izboljšav. Toda ključno vprašanje je, ali to v povezavi s ceno zadošča za tekmovanje z LG-jevim modelom OLED C2 in še kakšnim drugim.

Vsekakor je razveseljivo, da so novi, svetlejši OLED-i on lanskega poletja naprej na voljo še v nekoliko dostopnejših televizorjih, ne zgolj strogo v višjem cenovnem razredu, kot so bili pri modelnem letu 2021. Kaj gledalec s tem pridobi, je seveda odvisno od tega, kakšne vsebine pretežno gleda. Tu je potem še nekaj drugih novosti v primerjavi s predhodnikom, najbolj razveseljiva je uporabno stojalo v primerjavi s prejšnjima nizkima nogicama. In hkrati kakšna lastnost, ki se ni spremenila, pa bi bilo dobro, v kolikor bi se. Končni rezultat je zelo dober televizor, če bi ocenjevali po osnovno- ali srednješolsko, bi si verjetno prislužil +4, za petico bi mu malce zmanjkalo.

Poudarek na svetilnosti

Novi, svetlejši zaslon so želeli snovalci tega televizorja očitno čim bolje izkoristiti in poudariti. V osnovi so namreč nastavitve in slikovni načini – teh je na voljo dovolj za vse okuse – pripravljeni tako, da res izkoristijo višjo svetilnost. Še posebej v formatih HDR, televizor podpira vse štiri pomembne, tisto, kar je na prizoru svetlo, res zasije. Morda malce na račun za odtenek presvetlih temnih območij prizora, kar pa se da v pretežni meri, če že ne povsem, korigirati s spreminjanjem nastavitev, če koga moti. Kot rečeno, slikovnih načinov je veliko, nobenega ne bi razglasil za najbolj zveličavnega, jih je pa nekaj zelo primernih za nadaljnjo »obdelavo«. Sam raje uporabim tiste, ki se ne naslanjajo preveč na »umetno inteligenco« in na kar se da veliko »napredne« obdelave slike, saj lahko vse skupaj hitro izpade izumetničeno. Po drugi strani pa lahko prav AI marsikomu olajša iskanje všečnega prikaza. Osebno se mi zdi bolj pomembno, da je kupcu všeč slika televizorja, ki si ga je privoščil, kot da bi morala biti na vsak način taka, »kot si jo je režiser zamislil.« Slednji je gledal na povsem drugačne zaslone, vredne nekaj deset tisoč evrov in profesionalno kalibrirane, prikaz v naših domovih s tistim že v osnovi nima dosti zveze. Slika tako na modelu OLED807 ohranja vse dobre lastnosti predhodnikov, vključno s precej dobrim prikazom hitrih premikov kamere ali objektov, in še malo bolj pade v oči, ker zaslon bolj zasije. Puristom se bo verjetno zdelo, da lahko na LG-jevih, Sonyjevih ali Panasonicovih OLED-ih dobijo nekoliko bolj nežen, naraven prikaz, vendar so razlike v resnici tako majhne, da jih je treba iskati z neposredno primerjavo. Kdor bo videl samo ta televizor, bo nedvomno navdušen.

Odličen je tudi za igričarje, če le ne nameravajo imeti priključenih preveč naprav. Televizor namreč ponuja dva priključka HDMI s polno specifikacijo 2.1, kar pomeni, da podpirata spremenljivo osveževanje do 120 Hz (pri ločljivosti 4K, seveda), kratko zakasnitev in kratke vhodne čase. Eden je v bistvu namenjen zvočni letvi s podporo za protokol eARC, torej ostane en sam za igralno konzolo ali igričarski PC. Deluje pa na njem igranje pri 4K/120 odlično, podpira tudi Dolby Vision (in seveda klasični HDR10), na voljo je tokrat celo igralna pasica (prikliče se jo z držanjem tipke Menu), ki naj bi nudila hiter dostop do nekaterih ključnih nastavitev, a vsaj v mojem primeru je bila večina nedostopnih (sivih). Morda bi bilo z igralno konzolo kaj drugače.

Težko bi rekel, da sem navdušen nad zvokom, a tudi ne razočaran. Glasnosti je več kot dovolj in tudi sama kakovost je toliko spodobna, najsi bo za govor, glasbo ali zvočne učinke v filmih, da ne moti užitka. Rekel bi, da je nekje vmes med odličnim zvokom pri LG-jevih modelih G2 in C2 ter povprečnim pri Samsungovem S95B. Da se brez zvočne letve, a jo vseeno priporočam. Tako, s podporo za Dolby Atmos.

Končno stojalo!

Zadnjih nekaj let je TP Vision imel v ponudbi dve izvedbi modelov, katerih naslednik je OLED807. Običajno, tudi lani, pa je večji poudarek na slovenskem trgu dajal tistemu, ki je stal ne dveh nizkih nogicah, kakršne je omenjeni proizvajalec s ponosom predstavil pred nekaj leti in jih za nekatere modele še vedno uporablja, všeč pa mi niso bile nikoli. Ne z vidika estetike, temveč praktičnosti. Zaslon je premalo dvignjen za zvočno letev, zaradi stabilnosti pa zavzamejo tudi bistveno preveč globine, kar znova oteži tako postavljanje letve (nogi sta preveč skupaj, da bi zvočniško napravo lahko umestili mednju) kot tudi postavitev samega televizorja na kakšno ozko omarico. Opisano je veljalo za model OLED806, medtem ko je OLED856, ki ga je bilo mogoče srečati le pri redkih trgovcih in je bil deležen slabših »akcij«, stal na konkretnem stojalu. Takega ima zdaj, hvalabogu, tudi OLED807. Spredaj je v obliki črke T, zadaj pa ima enotno, dokaj kratko oporo, zaradi česar je mogoče TV potisniti precej k steni, spredaj pa ostane dovolj prostora za zvočno letev in tudi višine zanjo je na pretek. V vsakem primeru jo priporočam, ne samo zaradi zvoka, bo namreč tudi v pretežni meri prekrila ne najbolj posrečen izbor materiala stojala, ki se zelo blešči. Najnovejša generacija zaslona OLED bi morala prispevati k zelo tankim robovom okrog njega, to so poudarjali celo v predstavitvenih materialih, toda črnih robov je za kakšen mm več kot pri konkurenci in kot bi jih pričakoval. Ne da med gledanjem zelo motijo, vendar estetika ni tako dobra in moderna, kot smo jo kje drugje že videli.

Daljinski upravljalnik je prav tako kombinacija pozitivnih in malo manj pozitivnih lastnosti. Polna tipkovnica na zadnji strani, ki je bila izredno priročna za tipkanje gesel v storitvah pretočnega videa in iskalnih pojmov v Youtubu, se ne bo več vrnila. Ima daljinec še vedno vse ostale tipke, kar mi je nedvomno bližje od minimalističnega Samsungovega pristopa, kjer je treba skoraj vse izbirati na zaslonu, in še osvetljene so. Bojim pa se, da bodo začele sčasoma izpadati, kot so pri lanskem. Tudi nisem največji pristaš povsem skupaj razporejenih tipk, raje imam razmake med njimi, jih je lažje slepo zadeti.

Televizorji Philips modelnega leta 2022 so še vedno na operacijskem sistemu Android TV. Sony je denimo že z 2021 prešel na Google TV, ki ponuja lepši in prijaznejši uporabniški vmesnik, hkrati pa nekoliko skrije neposreden dostop do trgovine z aplikacijami (iskalnik pa občasno kakšno spregleda), zato je tudi odločitev za vztrajanje pri Android TV mešana zgodba. Prej ali slej bodo najbrž še v TP Visionu morali popustiti. Z vidika aplikacij je sicer vse enako, težko bo kdo kaj pogrešal, priporočilni sistem pa je vsekakor v okolju Google TV boljši. Medtem ko je Sony prevzel še nekatere izbirnike in nastavitve iz Googlovega okolja, je pri Philipsu oz. TP Visionu v tem pogledu še naprej vse po starem. Celotno okolje za nastavljanje slike, zvoka in vsega ostalega se iz leta v leto nič ne spreminja, čeprav bi se moralo oz. bi bila nujna popolna prenova. Samo izbire so sicer dokaj jasne in za dostop do večine ni treba preveč klikati, toda okolje je grafično zastarelo, določene možnosti so ali preveč skrite ali na napačnih mestih (določanje nastavitev za priključke HDMI, upravljanje s sistemom Android), sistem ni najbolj odziven in zanesljiv pri delovanju ter z nekaterimi privzetimi »odločitvami« nervira. Zgodilo se je, da je brez razloga »odpovedala« kakšna tipka na daljincu, običajno tista za potrditev, lahko še katera od smernih, in je pomagal zgolj izklop televizorja iz napajanja in vklop nazaj. Po zagonu je včasih treba precej dolgo čakati, da se zadeva »ogreje« na delovno temperaturo, torej začne delovati normalo odzivno, in televizor si nikoli ne zapomni, da je nazadnje prikazoval sliko s priključka HDMI. Ko je šel denimo igričarski računalnik, ki sem ga imel priključenega, v spanje, je televizor nanj pozabil. In ko sem računalnik zbudil, ni bilo načina, da bi priklical sliko nazaj, razen da sem ponovno šel v izbiranje vira (»vhoda«) in znova potrdil HDMI 1. Nadležno.

Z modelom OLED807 je linija televizorjev Philips ostala v stiku s konkurenco na zgornjem delu množičnega trga, tik pod prestižnimi. Veliko pripomb, razen programsko opremo, ki je že leta godna za popolno prenovo, nimamo. Problem je tokrat cena, še posebej pri izvedbi s 139 cm diagonalo (55 palcev), saj je še nekoliko bolj dodelani LG OLED C2 za približno 200 evrov cenejši (1400 proti 1200 evrov). S 165 cm diagonalo (65 palcev) sta ta čas izenačena na 1800 evrih in je odločitev stvar preferenc, denimo glede obdelovanja slike, števila vhodov HDMI 2.1, operacijskega sistema ali osvetlitve ozadja Ambilight, ki še naprej ostaja prednost znamke Philips. V konkretnem primeru je štiristranska in res lepo poživi steno.

HVALIMO:

• Končno uporabna oblika stojala
• Svetla in lepa slika
• Podprti so vsi formati HDR in na voljo dovolj slikovnih načinov
• Štiristranski Ambilight
• Sistem Android TV je dobro založen z aplikacijami
• Osvetljen daljinski upravljalnik

GRAJAMO:

• Stojalo je iz zoprno bleščeče kovine
• Tipke na daljincu lahko začnejo izpadati
• Slaba optimizacija podsistema
• Za kakih 100 ali 200 evrov previsoka cena