Petnajst let tehnologije, ki si je podredila televizijo
Matjaž Ropret 19. septembra 2018 ob 11:55

Pred natanko petnajstimi leti je Telekom Slovenije napovedal Siol TV. Najava storitve, ki jo je vodilni operater začel ponujati konec septembra 2003, ni bila pomembna samo zaradi vstopa novega in močnega igralca na trg, ki so ga prej obvladovali kabelski operaterji. Pomenila je tudi uvedbo nove tehnologije, pred tem prisotne le malokje. Zdaj pa v Sloveniji dominantne kot skoraj nikjer v Evropi.

IP TV ali daljše televizija preko internetnega protokola je bila ena prvih velikih Telekomovih novosti na omrežju ADSL, uvedenem leto prej. To je omogočalo hitrosti do osem megabitov na sekundo, v idealnih razmerah in kratke razdalje, toda v teoriji dovolj za televizijo poleg klasičnega internetnega dostopa. Televiziji so namenili polovico, v stiskanju mpeg-2 je bila pasovna širina 4 Mb/s dovolj za sliko »primerljive kakovosti kot na predvajalnikih DVD.« Programska shema je obsegala 110 programov, za spremljanje Siol TV je bil nujen set-top-boks, (ne)slavni Amino. Storitev pa je bila na začetku omejena na širšo okolico Ljubljane.

V Telekomu na začetku niti niso, vsaj javno, prav veliko pričakovali od televizijske novosti. Takratni direktor Siola Miran Kramberger (kasneje eden od utemeljiteljev T-2, danes glavnega konkurenta na področju IP TV) je govoril o tisoč naročnikih do konca leta in pet tisočih leta 2004. Izkazalo se je, da so bile napovedi vendarle preveč zadržane, morda namerno. Toda kombinacija operaterjeve tržne moči, tehnološke novosti, drugačne ponudbe in še česa je hitro sproducirala uspešnico. Zdaj ima IP TV (kot tehnologija) po podatkih Agencije za komunikacijska omrežja in storitve skoraj 54-odstotni delež med (fiksnimi) načini gledanja televizije. Kabelska je padla na dobrih 40 odstotkov. Med ponudniki IP TV pa Telekom Slovenije drži primat, po zadnjem poročilu regulatorja ima 51,4- odstotni tržni delež, sledita T-2 z 31,8 in A1 s 16 odstotki.

Tudi konkurenti so takrat dokaj zaničljivo pospremili začetek »oddajanja« Siol TV. Šef Telemacha Vojko Rovere je razpredal o tem, da tudi on lahko ponudi dvesto programov, če bi to koga zanimalo. Veliko jih je poudarjalo tudi tehnološke omejitve, saj so morali biti uporabniki dokaj blizu »centrali«, da je bila hitrost povezave ustrezna, kar v osnovi drži še danes, a z nekaterimi vmesnimi lišpanji omrežja ni več tako akutno.

Zanimivo je brati tudi ugotovitve kolegov, ki so zadevo med prvimi testirali. Kot pomanjkljivosti so omenjali prav tehnologijo ADSL zaradi omejenosti gledalca na en program (ker dva različna televizijska podatkovna toka za dva televizorja pač nista »šla skozi«) in nezmožnosti snemanja nečesa druga v ozadju. Kot prednost pa dodatne storitve, med katerimi sta bila – brskanje po spletu in branje e-pošte. Oboje na televizorju. Seveda se je izkazalo, da ta »prednost« ni imela nobenega vpliva in je bolj ali manj zamrla, IP TV pa se je uveljavil prej zato, ker je bila to prva prava digitalna televizijska platforma. Z nadgradnjami je omogočala uvedbo programov HD – o teh je Kramberger celo že govoril, čeprav so bili vsaj še pet let oddaljeni –, elektronski programski vodič, vsebine na zahtevo, razlikovanje po programskih shemah, ogled za nazaj in še kaj. Število programov je bilo kajpak pomembno, še posebej v primerjavi s prizemno televizijo, ki je takrat v Sloveniji še nekaj pomenila, vendar ne ključno.

Tehnološko pa je IP TV prav tako zanimiva reč. Po eni strani je za operaterje v redu, ker gre ta vsebina v bistvu po njihovem lastnem omrežju, ne po javnem internetu, torej to ni pretočna vsebina kot denimo Tvin. Prednost je v tem, da je ponudnik odvisen bolj ali manj samo od sebe in da storitev ne zapade pod regulacijo, ki operaterjem že od nekdaj ne diši. Slabost pa je v odsotnosti standarda, zaradi česar televizorji nimajo vgrajenega sprejemnika za IP TV, kot ga imajo za digitalno kabelsko (DVB-C) in satelitsko (DVB-S) televizijo. Tako je zunanja škatla nujna. Spet, za operaterja odlično, ker s tem določa pravila in tudi lahko ponuja storitve, ki jih brez set-top-boksa ne bi mogel. So pa ti sprejemniki lahko tudi cokla, če niso na ustreznem nivoju in imajo za seboj še preobremenjeno omrežje. Kdo se še ni srečal s »kockanjem« in izpadi? Po možnosti ravno takrat, ko je tekma najbolj napeta.

Ne glede na tehnološke omejitve, so se ti pri IP TV na dolgi rok izkazale za manj omejujoče kot pri kabelskih omrežjih. Še posebej z optiko ni več nikakršnih težav, medtem ko »kablašem«, ki se lahko pohvalijo z najboljšo sliko, manjka hiter dostop do interneta, še posebej v smeri proti omrežju (upload). Ob zatonu platforme DVB-T bo verjetno IP TV v Sloveniji še nekaj časa prevladujoč način spremljanja televizije. Dokler bo ta še relevantna in je ne bodo izrinile spletne naročniške vsebine.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
11 komentarjev
  • Super razlage….Z veseljem in zanimanjem …prebiram vaše ugotovitve…Bom pa z veseljem, dodal tudi kako malo donacijo..in pozval tudi druge ..naj primaknejo kak €….
    L.p.

  • Na kaj misliš s tem ” Ob zatonu platforme DVB-T bo verjetno IP TV v Sloveniji še nekaj časa prevladujoč način spremljanja televizije.” ?
    Saj pa DVB-T ni imel prej večjega števila uporabnikov kot IPTV.
    Sicer pa kot zgleda bi se naj tudi slovenskemu DVB-T obetali boljši časi kar se ponudbe tiče.

    Veš mogoče, če bo kateri operater pri nas ponudil OTT ?

    • Pred digitalnim prehodom je imelo skoraj 40 odstotkov gospodinjstev anteno. Mislil sem na počasen (in nato hiter) zaton prizemne platforme. Za boljše čase ni nobenih možnosti, če ne dodajo še dveh mux-ov in spremenijo tehnologije v dvb-t2, da bi lahko v zraku imeli resno alternativo fiksu s programi HD, zaradi mene lahko tudi 4K. Vse to flikanje zdaj je brez zveze.

      • Zdravo,
        mi lahko kdo razloži kaj so razlike med temi DVB platformami (T, C, S), ter kaj je to OTT (je to pri TS aplikacija tvin?), že vnaprej se zahvaljujem za odgovor!

        • Razlika je v tem, po/v čem potuje signal. C označuje kabelsko, T prizemno (terrestrial), torej tisto, ki jo sprejemamo z anteno, S pa satelitsko televizijo. OTT pa pomeni over the top, kar je v bistvu drugo poimenovanje za spletne oz. internetne storitve. Ponudniki, kot so Netflix, Voyo, Tvin in drugi pošiljajo podatkovni tok po internetu in jim tako ni treba imeti svojega omrežja, ki je potrebno za zgornje načine distribucije televizijskega signala.

      • Zakaj pa bi bilo po tvoje flikanje brezveze oz. na kaj misliš s “flikanjem” ?
        Skrajni čas je, da končno dobimo alternativo, ki je obstoječi ponudniki TV ne ponujajo.
        Kar se DVB-T2 v SLO tiče, dokler bodo na AKOS-u trdili, da sta obstoječa MUX-a v DVB-T zadosti do takrat lahko pozabimo na DVB-T2.

        • Kaj pa je zapolniti obstoječa MUX-a s programi v nizki kakovosti (SD in slab bitrate) drugega kot flikanje? To ni resna alternativa. Leta 2018 smo, skoraj 2019, ne 2008, ko je HD šele začel prodirati.

          • Kako da ni resna alternativa ?
            Saj pa bi naj bil ta plačljiv TV paket brez glavnih SLO komercialnih TV programov.
            Tega pa ne ponuja noben operater.

          • Na 30 megabitih pasovne širine (ali nekaj takega) se ne da početi nič pametnega, razen če hočeš oddajati program(e) enega ponudnika. In verjetno obstaja razlog, da takega paketa ne ponuja noben operater.

Dodaj odgovor za Janez Bevšek Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja