Prejšnjič sem pisal o tem, zakaj sem bom raje prej kot slej poslovil od avtomobila z motorjem na notranje zgorevanje. Vsi seveda ne bodo ravnali enako, niti jim tega ne mislim vsiljevati. Vsak se odloča, kot mu je najbolj všeč, mu ustreza in kar si nenazadnje lahko privošči. Zato je tudi moje priporočilo večini, ne pa vsem, ki v zadnjem času kupuje avto, in me vpraša za nasvet, naj to »rundo« še ostane pri preizkušenem pogonu. Naslednjič, najsi bo čez pet, sedem, deset ali več let, bo morda čas vsaj za resen razmislek o elektriki. Zato je zdaj pred vami še drugi del članka, druga stran kovanca, če hočete.
Šel bom skozi po mojem videnju najbolj prepričljive razloge za vztrajanje pri naftnih derivatih. Znova se ne ukvarjam niti s cenami – o teh lahko razpravljamo samo z današnjega vidika, ne vemo, kaj se bo s cenami samih avtov in tudi energentov dogajalo na dolgi rok – niti s prerekanjem, kateri avto ima večji ekološki odtis. Moje videnje tega je sicer jasno, a tudi tokrat gledam predvsem z uporabniškega vidika.
Navada je železna srajca
Fraza je zguljena, vendar pogosto še kako drži. Ko smo na nekaj navajeni in nam to ustreza, nimamo nikakršne želje po kakšnih spremembah. Vsaj večina. So tudi taki, ki želijo ves čas preizkušati kaj novega ali denimo v stanovanju na vsakih pet let premakniti pohištvo, in podobno jim tudi pri avtomobilu prehod na elektriko predstavlja izziv. Toda mnogi v tem vidijo kvečjemu stres. Vedo, da se lahko vedno zanesejo na bencinske črpalke, da jim na daljših poti ni treba kaj dosti načrtovati, kje bodo točili, da ne bodo »izgubljali« časa s tem (čeprav ga lahko tudi zaradi gneče na črpalkah). Prav tako ne bo potrebnih nobenih prilagoditev in del doma, kot bi jih morali opraviti, če bi želeli postaviti stensko polnilnico.
Pri vožnji z novim bencinskim ali dizelskim avtom bo vse kot po starem. Skoraj. Kajti zanesljivo bo bolj varen, bolj tehnološki, digitalen, povezan, morda tudi minimalističen, kar bo nekaterim všeč, drugim pa spet ne, ker se bo treba navajati na novosti. Ironično bo avto verjetno še najmanj drugačen glede pogona, zmogljivosti in porabe, ker na tem področju že približno desetletje vlada pretežna stagnacija, medtem ko se proizvajalci vse bolj osredotočajo na elektrifikacijo in ko zaradi okoljskih zahtev vse bolj opuščajo večje in zmogljivejše motorje.
Veliko večja raznolikost in izbira znotraj določenih kategorij
Izbira električnih modelov se povečuje, pa vendar je še dokaj skromna, in predvsem enolična. Pretežno so na voljo SUV-ji, pa nekaj limuzin in kombilimuzin. Karavani šele dobro prihajajo, pravih terencev tudi ni, malo je kupejev in kakšnih vmesnih oblik. In če ima določena znamka pri »klasiki« tudi po dve ali celo tri izbire, celotna skupina pa pet ali več v enakem razredu oz. segmentu, jih je na baterijski strani v najboljšem primeru na voljo pol manj. To se bo v prihodnjih letih verjetno zelo hitro spremenilo, kajti že zdaj vemo za veliko novosti, ki bodo prišle na trg tja do konca l. 2026, in še precej jih bo, ki jih še niso napovedali. Po drugi strani se bodo znani modeli z motorji na notranje zgorevanje postopoma poslavljali, nekateri ravno v tem času dobivajo zadnjo generacijo, drugi je sploh ne bodo deležni in jih bodo upokojili, ko bodo postali prodajno nekonkurenčni, nekatere so tudi že na ta način poslali v zgodovino. Vseeno, za zdaj bencinski in dizelski gladko vodijo v obširnosti in raznolikosti ponudbe.
Razmišljal sem, med kateri električnimi bi izbiral, če bi zdaj kupoval novega za vsestransko uporabo (torej tudi za na morje, prevažanje koles, ropotije na zbirni center, nakupe za opremljanje stanovanja in podobne namene), in ugotovil, da jih je ta čas kakih pet do sedem, čez dve leti pa jih bo najmanj dvakrat, morda že trikrat toliko. Komur se ne mudi in lahko z obstoječim avtom zdrži še kakšno leto, pa morda že razmišlja o prehodu na »temno stran«, se mu splača počakati in videti, kakšna bo situacija čez čas. Kdor mora menjati kmalu, bo najbrž hitro ugotovil, da bo pri električnih z nekaj pregledovanja spletnih strani in videov na Youtubu prišel na zelo malo primernih kandidatov, morda celo sploh nobenega. In se bo zato še enkrat odločil za klasiko.
Nekateri vozniki imajo radi bencin in stroje
Vonja po bencinu, mogočnega zvoka, fascinacije nad delovanjem motorja, moči stroja in pravilnega doziranja te moči, menjavanja prestav v ravno pravem trenutku in ostalih lastnosti, ki pri vožnji električnega avta pretežno izginejo, ne gre podcenjevati. So vozniki, ki jim pomenijo veliko. In so tudi res izpopolnili tehniko v pravo poezijo. Nekajkrat sem imel priložnost sedeti na sovoznikovem sedežu v dirkalnem avtomobilu, ki ga je vozil profesionalni dirkač. Kako hitro, pa vendar tekoče je šlo skozi ovinke, še zdaj ne morem pozabiti. Še posebej, ker me je na enem takih dogodkov novinarski kolega iz tujine, ko smo sami dobili v roke volan, tako »razmetaval«, da mi je bilo konec kroga že resno slabo.
Nekateri vztrajajo pri avtih starejšega letnika zaradi motorjev, še posebej šest- ali osemvaljnih, z veliko prostornino, po možnosti atmosferskih, ki so zdaj v novih modelih velika redkost. Povsem jih razumem. Ne bi se branil kakšnega Mustanga ali drugega ameriškega mišičnjaka »za zraven«, če bi si to lahko privoščil. Pa ne govorim o modelu Mach-e, ker to ni to, četudi je mogoče vklopiti posneto rohnjenje. Če že, hočem tisto pravo. In sunek stroja. Tudi Taycan, pa naj bo še tako dober (potovalni) avto, ni zares Porsche. Še Panamera ima nekaj v sebi, česar pri električnem nisem bil deležen, da ne govorimo o 911. Nekateri tudi nočejo spreminjati sloga vožnje, ki ga prehod na elektriko neizbežno zahteva. Seveda grem tudi sam rad v kakšen klanec ali skozi ovinkast predel trase z dobrim, odzivnim avtom z motorjem na notranje zgorevanje, in uživam, če mi ga uspe odpeljati, kot sem si zamislil. Težava je zgolj v tem, da moram biti za to v avtu sam (sicer bo hitro komu slabo), da ne smem naleteti na koga pred seboj, ki mu ni do podobnega »polaganja« ovinkov in da je na vsakdanjih poteh takih odsekov malo in gneče preveč. Kdor ima pogoste poti, na katerih izkoristi delovanje stroja v njegovi najbolj prepričljivi naravi, ga razumem, da se temu noče odreči.
Primernejši so za vleko prikolice
Razen tistih z manjšimi baterijami in šibkejšimi (a za običajno uporabo nikakor »podhranjenimi«) motorji seveda lahko tudi električni vlečejo prikolice, najsi bo delovne ali pa počitniške. Vendar zgolj res zmogljivi in veliki (hkrati tudi težki) take z maso nad tono in pol. Dizelskim to večinoma ne predstavlja težave, tudi mnogim bencinskim ne. Pribitek k porabi je pri električnih višji in tudi hitro polnjenje ni povsem enostavno. Poleti sem na ultri hitri polnilnici srečal tuj par s konkretnim čolnom na prikolici. Gospod je resda kar hitro odklopil prikolico, jo ročno parkiral na eno od standardnih parkirnih mesti in nato zapeljal ob polnilno mesto ter priključil avto, pa vendar je nekaj dela imel. Tudi potem, ko mene ni bilo več tam, da je zadevo zapel nazaj. Za kakšno občasno, priložnostno vleko je verjetno lahko električni čisto primeren. Prav tako za prevažanje koles na nosilcih na kljuki, takih primerov je na cestah veliko, toda za tiste, ki hodijo kampirat s počitniško prikolico, morda prevažajo živino ali pa kaj drugega težkega, ostajajo predvsem dizelski avtomobili za zdaj brez dvoma najboljša izbira.
Izkazali so se na terenu
Nekateri električni imajo dva motorja (ali celo tri) in zaradi tega štirikolesni pogon, tudi določena elektronska pomagala in še kaj, pa vendar so večinoma bolj v kategoriji avtomobilov, ki lahko zaradi naštetega pomagajo premagati kakšen odsek terena, zasnežene ceste ali česa drugega, ne bi se pa z njimi namensko podali tja. Vendarle niso prilagojeni zato, kot so nekateri pravi terenski, kolikor jih je še ostalo v ponudbi. Z robustno karoserijo, zaščitami, reduktorjem, zaporo diferenciala, izbiranjem pogona in podobnimi triki. Že samo izbira, četudi manjša kot nekoč, je še vedno neprimerno večja na fosilni strani kot pri električnih, kajti prav terenci so ena tistih kategorij (ob denimo karavanih, majhnih kombilimuzinah in kabrioletih) z najslabšo ali skoraj ničelno zastopanostjo. Ne da jih veliko ljudi potrebuje. Toda tisti, ki jih, bodisi zato, ker živijo, imajo vikend ali kaj drugega na takem področju, ali pa se zaradi dela vozijo po cestah in v razmerah, ki zahtevajo resno terensko vozilo, bodo skoraj zagotovo še nekaj časa v njem imeli motor na notranje zgorevanje in druge prepoznavne in preizkušene tehnologije. Eksperimentira naj kdo drug, si bodo mislili, o kakšni šokantni zamenjavi pa bodo začeli razmišljati kvečjemu takrat, ko se bodo terenska električna vozila izkazala kje druge. Pa s tem ne mislim na orjaške ameriške poltovornjake, kot so Ford F150 Lightning, Rivian R1T ali Hummer EV, temveč na avte, kot so Dacia Duster, Suzuki Vitara ali nenazadnje Mercedes-Benz razreda G (z električno izvedbo tega že nekaj let dražijo, kdaj jo bodo zares pripravili, pa nočejo povedati). Zdi se, da niso med prioritetami avtomobilskih proizvajalcev.
Sam bom zamenjal za novega bencinarja tik pred uvedbo motorjev euro7. Pričakujem, da bodo ti problematični (še več elektronike, daljše in bolj zapletene programske kode, še več nekih filtrov za čiščenje izpusta…). Upam pa, ko bo na vrsti že naslednja menjava, da bodo (serijsko) že na voljo motorji na vodik.
Ko enkrat probaš ev ne razmišjaš več o mlinčkih za kavo. To je to. Moja izkušnja.
V prvem članku je bil poudarek na:”šviganju”mimo kamiona. V tokratnem naj bi ne govoril o električnih a je pod črto govora predvsem o njih. Nič ne omeni 62% podražitve elektrike, o teži,ki presega dve toni in maksimalni se precej več. Kako naj vlečem svojo kamp prikolico, kako naj grem smučat v 400km oddaljeno destilacije, kjer v hotelsken naselju ni niti ene polnilnice. Še malo bom počakal.
Cela točka je o prikolicah. Če je 400 km težava, potem ni nobene težave. In kakšna 62-odstotna podražitev elektrike, kdaj? Sploh sem pa v obeh člankih eksplocitno poudaril, da ne pišem niti o cenah niti o ekologiji in tudi nisem omenjal. Zato ne vem, če mu ta pripomba.