Prvi december leta Gospodovega 2024 je bil očitno dan za odstope glavnih izvršnih direktorjev pomembnih globalnih korporacij. Le da smo za drugega izvedeli šele dan kasneje. Poleg Carlosa Tavaresa od Stellantisa se je namreč poslovil, uradno upokojil, tudi Pat Gelsinger, ki zadnja tri leta vodil Intel, več desetletij največjega proizvajalca mikroprocesorjev na svetu in podjetje, brez katerega si Silicijeve doline in razvoja osebnega računalništva ni mogoče zamišljati.
Po poročanju Bloomberga je Gelsinger na srečanju z upravnim odborom dobil na voljo dve možnosti, ali odide sam ali ga razrešijo s položaja. Izbral je, kakopak, prvo, in se po štiridesetih letih službovanja upokojil. V Intel se je po nekaj letih premora sicer vrnil pred tremi leti, neposredno na krmilo družbe, ki je bila že takrat v precej nezavidljivi situaciji. Zdaj je ta še bolj kompleksna in morda tudi dodatno poslabšana, četudi še ni povsem izključeno, da bo Gelsingerjeva (agresivna) strategija morda celo dala rezultate. Od nedelje že nekdanji, sicer pa osmi glavni izvršni direktor v 56-letni zgodovini podjetja, je v 80-ih letih prejšnjega stoletja kot inženir poglavitno prispeval k razvoja procesorja 486, v času vodenja korporacije pa je na vse kriplje in z vsemi sredstvi (dobesedno desetinami milijard dolarjev in hkrati množičnim odpuščanjem zaposlenih) poskušal izničiti zaostanek Intela pri tehnologiji izdelave procesorjev, zaradi česar so ti manj energijsko učinkoviti in so jih tudi prvič začeli oddajati v proizvodnjo drugam.
Dokler odbor ne najde novega izvršnega direktorja, zelo verjetno bo to zunanji kandidati, bosta korporacijo vodila David Zinsner and Michelle Johnston Holthaus. Medtem ko bo predsednik upravnega odbora Frank Yeary v tem času prav tako ime izvršno moč.
Intel sta l. 1968 ustanovila Robert Norton Noyce in Gordon Earle Moore, dva izmed osmerice »izdajalcev,« ki so enajst let pred tem zapustili laboratorij Williama Shockleyja (ta je druščino perspektivnih inženirjev sam zbral) in ustavili podjetje Fairchild Semiconductor, ki je nato hitro postalo pionirsko v razvoju polprevodnikov. Moore je s svojimi napovedmi »poskrbel« za Moorov zakon o podvojitvi procesorske zmogljivosti na vsakih 18 mesecev oz. vsaki dve leti. Kmalu se jima je kot tretji zaposleni pridružil še Andrew (»Andy«) Stephen Grove (rojen na Madžarskem kot Gróf András István) in trojica je eden za drugim vodila podjetje prva tri desetletja (Noyce med letoma 1968 in 1975, Moore 1975 – 1987 in Grove 1987 – 1998). Ne povsem brez težav in napak, a vendar so ga povzdignili v skorajda monopolista na področju osebnih računalnikov in utrdili njegovo pozicijo kot del neuradne naveze Wintel skupaj z Microsoftom. Četrti na čelu podjetja, Craig S. Barrett (1998 – 2005), prav tako z inženirskim poreklom, je še uspeval voditi podjetje v inovatorskem duhu. Nato pa je ekonomist Paul S. Otellini (2005 – 2013) začel gledati preveč skozi prizmo financ. Med drugim je kmalu po nastopu funkcije najprej prepričal Apple, da se je z računalniki Mac vrnilo k Intelovim procesorjem, nato pa zavrnil ponudbo istega podjetja, da jim dobavi procesor oz. sistem na čipu za prvi iPhone. Otellini je povsem napačno ocenil, kakšne stroške in (po njegovem ničelni) dobiček bi Intel s tem pridelal, in kakšne količine bi se dalo prodati. Kasneje je Intel poskušal prodreti na področje pametnih telefonov, vendar se je vedno znova otepal arhitekture Arm, kar je njegove poskuse zelo hitro pokopalo.
Resne težave za Intel so se nato začele pred natanko desetletjem, ko namreč l. 2014, že pod vodstvom Briana M. Krzanicha (hrvaških korenin), podjetje ni uspelo preiti na nepovedano 14-nanometrsko litografijo novih procesorjev, kar je storilo šele dve leti kasneje. Še dlje pa trajal prehod na 10 in nato 7 nm, predvsem zaradi izbiranja vedno znova napačnih in nezanesljivih metod namesto uporabe strojev z ekstremno ultravijolično litografijo, ki jih (edini na svetu za najbolj napredno proizvodnjo mikroprocesorjev) proizvaja nizozemski ASML, na kar je že od začetka stavilo tajvansko podjetje TSMC, zdaj glavni izdelovalec procesorjev po naročilu (za Apple, Qualcomm in vse ostale, nenazadnje tudi za Intel). Zamude so se le še kopičile, nekonkurenčnost Intela predvsem pri procesorjih za prenosnike in podatkovna središča ter kasneje za umetno inteligenco pa se je povečevala. Do te mere, da se je Apple odločil za rez in l. 2020 začel prehod z Intelovih na lastne procesorje na Armovi osnovi pri vseh svoji paleti osebnih računalnikov. Intel je takrat že vodil Bob Swan (2019 – 2021), ki je na čelu podjetja zdržal najkrajše obdobje.
Nekoč je bila vertikalna integracija, vse od načrtovanja čipa do njegove izdelave je potekalo znotraj podjetja, Intelova poglavitna prednost. Ko pa se je zalomilo v tehnoloških posodobitvah in so proizvodne zmožnosti začele dušiti razvoj, se je vse postavilo na glavo. Toda inercija je v tem poslu dovolj močna, da so se še vedno nadaljevala leta visokih dobičkov. Vendar zadnje leto za Gelsingerja z velikimi izgubami (do 16 milijard dolarjev v enem četrtletju), nestabilnim delovanjem procesorjev za namizne računalnike, nadaljnjim pridobivanjem AMD-ja, Nvidije in drugih tekmecev na vseh področjih, preklicu napovedi gradnje tovarn v Evropi in še drugimi nevšečnostmi na čelu Intela ni bilo prizanesljivo. Tako je bil nazadnje odstopljen, kaj lahko stori njegov naslednik, in ali bo Intel zdržal kot enotno in samostojno podjetje, pa je zdaj veliko vprašanje.
Naslovna fotografija: DepositPhotos
Brez komentarjev