Panasonic LX100 II: Nadaljevanje tradicionalistom prijazne formule

Fotografi so nori na čim boljše vrednosti zaslonke. Zato so pred nekaj letih mnogi skorajda doživeli orgazem, ko je Panasonic predstavil kompaktni (ne bi šel tako daleč, da bi ga označil za žepnega) fotoaparat LX100 z f/1,7-2,8 pri razponu goriščnice od 24 do 75 mm in tipalu iz sveta mikro štiri tretjine, ki je nekje vmes med enopalčnimi iz superžepnikov in APS-C iz vstopnih zrcalnorefleksnih. Osebno mi aparat ni bil najbolj všeč, toda zdaj je tu naslednik, da popravi tistih nekaj malenkosti, ki so me motile.

Mogoče mi prvi LX100 ni tako zelo sedel zaradi zunanjosti in načina upravljanja, ker pač nimam enakih preferenc kot tradicionalisti. Ti imajo radi vse na tipkah in koleščkih in ker Panasonic glede tega ni ničesar spreminjal, bodo znova zelo zadovoljni. Sam pa sem se vmes že tudi navadil, ker Fujifilm počne podobno in ker je Sony vmes imel obdobje res groznih uporabniških vmesnikov, pri katerih bi dal tudi kakšen organ za dodaten kolešček ali dva, kjer bi lahko nastavljal podosvetlitev, iso in še kaj. Pri LX100 II fotograf dobi točno to. Kolešček za plus-minus, drugega za čas, obroč na objektivu za zaslonko in še pretikalo za razmerje stranic posnetka – lahko je klasično 3:2, lahko pa tudi 16:9, 4:3 ali celo pri marsikom priljubljeni kvadrat (1:1). Edina slaba stran tega izbiranja je v dejstvu, da nikoli ni izkoriščeno celotno tipalo z dvajsetimi milijoni točk. Največja ločljivost je 17 megapik. Tipalo je namreč zasnovano tako, da je pri vseh razmerjih ločljivost dobra, toda pri nobenem ni maksimalna.

Upravljanje sicer tokrat precej olajša tudi zaslon na dotik. Ta je zelo odziven in res pomaga tako pri ostrenju kot pri določenih hitrih nastavitvah. Vsakič, ko aparat zastavi z ostrenjem na napačno območje motiva, ga samo s prstom popraviš, in zadeva je rešena. Zaslon je tudi lep in dobro viden na soncu, škoda pa je, da je fiksen. Premičen ali vrtljiv bi prišel zelo prav. Vgrajeno je še elektronsko iskalo, tako kot pri predhodniku, seveda je izboljšano. Za določene primere je uporabno in nekateri se bodo zagotovo pretežno zanašali nanj, sam pa vseeno večinoma fotografiram kar s pomočjo glavnega zaslona. Sam aparat je malo večji kot denimo Sonyjevi modeli RX100 ali tudi Panasonicovi z enopalčnim tipalom (TZ100 in TZ200), še posebej zaradi objektiva, ki vedno štrli malo ven. Vseeno pa je še dovolj majhen, da ne zasede veliko prostora v torbi ali nahrbtniku. Materiali in kvaliteta izdelave pa se zdijo zelo dobri. To bi glede na ceno tudi pričakoval.

Zelo verjetno se bo marsikdo na začetku lovil z načini, ker aparat nima klasičnega izbirnika PASM, za preklapljanje med različnimi »avtomatikami« (program, čas, zaslonka) in čistim ročnim načinom. Je samo tipka iA, ki aparat postavi v samodejni način. Sicer pa je pomembno, kje sta koleščka za čas in zaslonko. Kadar sta na poziciji A, pomeni, da se aparat za to vrednost odloča sam. Za fotografe, ki so navajeni žepnikov s PASM, ta način terja nekaj privajanja. Je pa sicer na voljo precej funkcijskih tipk in, kot rečeno, bližnjic na zaslonu, tako da je nastavljanje hitro in učinkovito. Osebno pogrešam izskočno bliskavico. Na voljo je sicer taka, ki se pritrdi na klasičen priključek, toda z njo ni mogoče fotografirati na odboj, kar ji precej zmanjša uporabnost. Odveč pa se mi zdi pokrovček objektiva, veliko raje bi videl lamelno zapiranje kot pri večini žepnikov. Nevarnost vdora prahu gor ali dol, je vseeno bistveno bolj priročno.

Dobra novica pa je, da se bliskavice niti ne rabi pogosto, ker so fotografije kakovostne, tudi kadar svetlobe ni na pretek. Aparat že v jpg zapiše zelo dovršene posnetke z veliko detajli, korektnimi barvami in dobro dinamiko. Seveda se pri podrobnem ogledu razkrijejo določene slabosti, fotooprema z večjimi tipali je še vedno v prednosti, pa tudi telefoni s svojimi računskimi zmogljivostmi se približujejo, toda še vedno je to zelo napreden in sposoben fotoaparat, ki bo tudi brez pretiranega ukvarjanja, tako med fotografiranjem kot pri obdelavi slik, dajal dobre rezultate.

Video je področje, ki ga Panasonic obvlada in to se kaže tudi tu. Posnetki 4K so zelo lepi, resno dovolj dobri za marsikakšno vloganje in podobne zadeve. Na žalost pa temu aparatu ravno malo (no, niti ne tako malo) zmanjka, da bi bil idealna vlogerska mašina. Že odsotnost vrtljivega zaslona je za vlogerje težko spregledljiva pomanjkljivost. Poleg tega pa aparat pri snemanju videa 4K uporablja izrez (crop) na tipalu, ne zna združevati ali uporabljati posameznih točk, zato je najmanjša goriščnica pri takem snemanju približno 32 mm, celotno širokokotno območje torej odpade. In še zadnji žebelj v krsto – aparat nima vhoda za zunanji mikrofon. Kar, resnici na ljubo, velja tudi za skoraj vse ostale kompaktne modele. Toda prav zaradi tega je Panasonic imel priložnost ponuditi nekaj izstopajočega, pa je ni izkoristil. Za resno snemanje tako še vedno ostajajo bolj ali manj veliki aparati, kot je denimo G9. Ne vem, zakaj je tako, vem pa, da je škoda.

Vseeno, LX100 II je lepa posodobitev že tako zanimive osnove in dobra konkurenca izzivalcem z manjšimi tipali, pa tudi tistim z večjimi. Je ravno nekje na sredi, tudi cenovno. Lahko bi bil cenejši, a prav tako me ne bi nič čudilo, če bi bila cena višja od 899 evrov. Kljub kratkemu zumu je zelo vsestranski fotoaparat, pri trojki pa bi vseeno rad še konkretne izboljšave za snemanje videa.