Panasonic Lumix S1R: Resen in odločen vstop med profesionalce

Ko je Panasonic na lanski Photokini najavil, da vstopa v svet brezzrcalnih fotoaparatov polnega formata (35 mm), smo bili večinoma vsi presenečeni. Še večje presenečenje, čeprav po svoje logična, pa je bila izbira bajoneta.

Velikokrat pozabljamo, da imata Leica in Panasonic dolgo medsebojno zgodovino, ki se je začela z videorekorderji in nadaljevala z digitalnimi fotoaparati. Praktično vsi Leicini digitalni kompaktneži so rahlo spremenjeni Panasonicovi modeli, glavna razlika je predvsem v ceni in načinu obdelave posnetkov v samem fotoaparatu. Zaradi tega je tudi izbira Leicinega brezzrcalnega bajoneta logična stvar. Tako mimogrede, Leica ima že lep čas brezzrcalni fotoaparat 35mm formata in to s samodejnim ostrenjem. Ugibamo, kdo ga je naredil?

Pri ergonomiji me je zmotila le ena malenkost, gumb za vklop. Slednji je zgoraj in zahteva malo vaje, a še vedno omogoča celotno upravljanje fotoaparata le z eno roko. Ohišje je seveda vremensko zatesnjeno in izdelano iz magnezijeve zlitine za večjo trdnost. Elektronsko iskalo premore 5,7 milijona točk in je eno od najboljših, če ne celo najboljše, kar sem jih preizkušal. Ločljivost presega polni HD, zato posamezne pike ni opaziti, tudi osveževanje slike je dovolj hitro, da oko ne zazna utripanja. Ločljivost elektronskega iskala je celo tako dobra, da se da brez težav ostriti tudi pri izklopljeni pomoči. Razloga za klasično, optično iskalo praktično ni več. Tipalo premore 47 milijonov točk in je vpeto v umirjevalnik. Panasonic se hvali, da zna umiriti za šest vrednosti zaslonke/časa in resnica ni prav daleč. Ena sekunda iz roke, nobenih težav, pri treh sekundah pa je bil uspešen vsak tretji posnetek.

Panasonic se je z S1R odločil narediti vse tisto, čemur se je v svetu mikro 4/3 izogibal – velik in težak fotoaparat. Preden furijasto zahttps://tehnozvezdje.si/panasonic-g80-nekaj-res-dobrodoslih-izboljsav/čnemo s pljuvanjem, kratek razmislek, kakšni so obstoječi zrcalnorefleksni fotoaparati srednjega in višjega razreda? Točno taki, veliki in težki. Ter udobni za uporabo. V redu, desnica potrebuje nekaj časa, da se navadi teže, a vse ostalo je tu, na dosegu prstov. Odlično ergonomsko držalo, kopica gumbov, večsmerni izbirnik, velik zaslon, dodaten zaslonček na zgornji strani, skratka vse. Brez heca, vse. Če to ni dovolj, še hitri menu za dostop do ostalih, manj pomembnih možnosti, recimo izbire barvnega prostora, itd. Glavni izbirnik je zaklenjen in ga premaknemo le s pritiskom na gumb, kar je dobrodošla možnost in čeprav je fotoaparat namenjen zahtevnim uporabnikom, so vseeno pustili programsko nastavitev »Intelligent Auto«, kjer fotoaparat poskuša biti pametnejši od uporabnika. Najprej sem pomislil, o bog, zakaj, nato so sem dobil preblisk – če daš fotoaparat v roke neizkušenemu uporabniku, je to prava izbira.

Visoka občutljivost novincu ne dela večjih težav, šum je izrazit nad ISO 12.800, z gornjo mejo 51.200.  Lightroom in podobni programi ga znajo več kot spodobno odstraniti in pri tem ohraniti večino detajlov. Točk za ostrenje je  225, tu ga Sony in Nikon prekašata, da o Canonu niti ne izgubljam besed. A pomembno je naslednje, kaj zna fotoaparat s temi točkami narediti oziroma kako hitro ostri. In Panasonic je hiter. Ni na ravni Nikona D5 ali Canona 1DX, a vseeno spodobno hiter. Slabe svetlobne razmere ga kot večino brezzrcalcev krepko upočasnijo, a še vedno nekako najde pravo točko za ostrenje. Tu bodo morali bolj kot ne vsi še krepko delati, a napredek se pozna. Če na to dodam še devet posnetkov na sekundo in najkrajši čas 1/8000 sekunde, ki ga lahko še skrajšamo na 1/16.000 sekunde z elektronskim zaklopom, dobimo zelo zmogljiv fotoaparat. Tako mimogrede, datoteka RAW je velika 67 megabajtov, za občutek. Tu je še sestavljanje fotografije v fotoaparatu s premikom tipala, ki poveča ločljivost na 80 milijonov točk, če jih komu 47 ni dovolj. Seveda le v formatu JPEG, a vseeno. Videa se ne bom posebej dotikal, ker je temu bolj namenjen model S1 oziroma najnovejši S1H, a tu je seveda 4K do 60 posnetkov na sekundo s pretokom do 150 Mb/s, zelo lepa slika in možnost daljšega snemanja, saj je kljub določenemu segrevanju ohišje dovolj veliko in zračno, da to prenese brez večjih težav.

Panasonic je naredil fotoaparat tako, kot se spodobi. Kot da bi bil v svetu 35 mm že vrsto let, ne od praktično včeraj. Pomoč Leice verjetno ni zanemarljiva, kar je seveda dobrodošlo pri takem novincu. Problem je drugje in se mu reče fotografski trg, ki se vztrajno krči. Na dokaj majhnem prostoru so zdaj štirje pomembni igralci – Sony, Nikon, Canon in po novem še Panasonic. Nihče od te četverice nima slabega izdelka niti nima kakšne posebne prednosti pred drugimi razen lastne zgodovine. Kar pomeni, da pomembno vlogo igra tudi cena fotoaparata, ki jo je Panasonic postavil relativno visoko. A po drugi plati je tu združljivost z objektivi Leica in tisti, ki ima dovolj globoko denarnico, bo želel košček majhne rdeče pike. Vsekakor bo še zanimivo spremljati dogajanje, kajti zima tu še ni prišla.