Panasonic Lumix G90: Dober aparat v neugodni poziciji

Panasonic je že davno zapeljal svojo vejo sistema mikro štiri tretjine (m4/3) na drugačno pot, ko smo mu jo pripisovali na začetku. Pred desetletjem smo pričakovali, da bo namenjen pretežno zmanjševanju ohišij in objektivov, a so v japonskem podjetju dali prednost zmogljivostim pred ugodnim številkam na tehtnici in pospravljanju v manjše torbe. Aktualni G90 je tipičen primer tega. Ponuja marsikatero možnost, ki je pri drugih brezzrcalnih aparatih v tem cenovnem razredu ne najdemo. Malce lažje ga je prenašati naokrog kot klasičen dslr, vendar razlika ni zelo velika, ohišje pa se zdi bolj zajetno, kot bi bilo potrebno. Kje so torej njegove vrline?

V osnovi naj bi bil to idealen aparat za vse vrste nalog, nekakšen vseznalec. Stopnica ali dve navzgor v primerjavi s serijo GX, a očitno pod GH v video zmožnostih, nekje vmes pa je še zmogljivejši in večji G9. Lumix G90 kar dobro odraža zrelost, vrline, rahlo nelagodno pozicijo in deloma neizpolnjene obete sistema m4/3. Aparat je na voljo v dveh različnih kompletih, v obeh primerih objektiv ponuja daljši zum kot pri večini konkurence. To pač omogoča manjše tipalo. Še veliko več objektivov, daleč največ med vsemi brezzrcalnimi sistemi, pa se da kupiti posebej. Testirali smo cenejši komplet z objektivom 12-60 mm (3,5-5,6), kar preračunano daje razpon od 24 do 120 mm. Enake goriščnice ima tudi objektiv v kompletu z G9, vendar je tisti svetlobno močnejši (2,8-4,0), sicer pa razen nekoliko plastične izdelave optično ni dosti slabši in je tako med boljšimi, ki jih proizvajalci prilagajo zraven ohišij. Morda se kljub vsemu splača razmisliti o nekoliko dražjem kompletu z ne dosti težjim objektivom 14-140, kjer sicer odpade najširši kot, vendar je precej več zuma. Za širokokotne namene se še vedno da dokupiti nekaj namenskega.

Ohišje je »klasične« oblike, ima zajetno držalo, precej tipk in kolesc za nastavljanje, solidno elektronsko iskalo in popolnoma vrtljiv zaslon. Zadnja lastnost mu daje prednost pred nekaterimi drugimi za samosnemanje. Bi bil pa aparat še bolj zanimiv za novodobne ustvarjalce video vsebin (»Youtuberje«), če bi imel poleg tega zaslona in vseh zmožnosti pri snemanju tudi naprednejšo tehnologijo za ostrenje s sledenju obrazu oz. očem in če bi ohranjal izvirno goriščnico med snemanjem 4K. Aparat namreč takrat naredi precejšen izrez, kar je lahko nerodno, saj denimo pri priloženem objektivu ni mogoče priti do kaj dosti širšega kota od 35 mm. S 14-140 bi bilo torej v tem oziru še slabše. Prednost pa je seveda ta, da se zaslon obrne navzven, na navzgor, in pogleda tako ne moti morebiten mikrofon na nastavku za bliskavico. Aparat na srečo ima mikrofonski vhod, pa tudi izhod za slušalke, kar je že precejšnja redkost med neprofesionalnimi modeli.  

Panasonicov aparat je tudi za uporabo precej bolj standarden kot bi morda pričakovali. Če so nekoč pri m4/3 zagovarjali minimalizem in čim manjša ohišja (spomnimo se modela GF3), zdaj glavnino pahljače predstavljajo modeli, kjer je mogoče vse nastavljati tako po starem kot prek zaslona na dotik. Na voljo so tipke za skok v nastavljanje beline, občutljivosti tipala (ISO) in osvetlitev (+/-), pa še veliko drugih bližnjic se da nastaviti. Na zaslonu pa so sploh na voljo vse glavne foto in video nastavitve v »hitrem meniju.« Komur živce kradejo aparati, kjer je treba ves čas v glavne izbirnike, bo tu zagotovo zadovoljen. Prav tako si je mogoče precej pomagati z aplikacijo za pametni telefon, od koder je mogoče tudi fotografirati, pa seveda z njeno pomočjo prenašati fotografije, celo RAW, je pa postopek nekoliko neintuitiven (na strani aparata, ne v aplikaciji).  

Poleg nabora objektivov je prednost pred nekaterimi konkurenti še v ohišje vgrajeno umirjanje slike, ki lahko deluje tudi v navezi z umirjevalnikom (»stabilizatorjem«) v objektivu, če ga ta premore. Tako je pri večini Panasonicovih objektivov dvojno umirjanje in s tem fotograf pridobi verjetno dve zaslonki, s tistimi Olympusovimi ali Sigminimi objektivi, ki umirjevalnika nimajo, pa se tudi da delati v slabši svetlobi. Hitrost ostrenja ali zajemanja ni izjemna, je pa dovolj dobra za večino potreb. Tudi pri nenadni spremembi motiva ni kaj dosti hlastanja za izostritvijo. Ni pa prepoznavanje obraza in držanje izostritve na njem niti blizu temu, kar zmorejo Sonyjevi aparati novejšega datuma.

Kvaliteta posnetkov je najmanj toliko kot od samega G90 odvisna še od objektivov in znanja fotografa. Tipalo morda ni najnovejše, a še vedno lahko da odlične rezultate. Najboljše kajpak iz datotek RAW, medtem ko so jpegi občasno, podobno kot tudi video, nekoliko pretemni. Detajlov je sicer veliko, ostrina, seveda odvisna od objektiva, je lahko fantastična, s pravim lečovjem se da priti tudi do impresivne globinske neostrine. Nekateri aparati s tipalom APS-C ponujajo več ločljivosti, še več podrobnosti in širši dinamični razpon, pa tudi nekaj prednosti v slabši svetlobi, toda razlike niso gromozanske. Pri videu G90 ponuja veliko kombinacij kodekov, razločljivosti in bitne hitrosti, pa tudi kup nastavitev. Slika je zelo lepa, se je pa treba potruditi za pravo dinamiko, pogosto je namreč lahko vse skupaj dokaj temno. Seveda se da največ iz posnetkov izvleči, če so zajeti v načinu V-Log, ki je nekakšna ustreznica fotografijam RAW na video področju. Vendar pa je ukvarjanje z barvami v postprodukciji naloga, ki presega znanje in zmožnosti večine ljubiteljskih snemalcev, resni pa verjetno ne bodo izbrali G90 za svoje delovno orodje, ampak bodo segli kam višje.

Glede na to, česa so sposobni telefoni, je situacija, v kakršni so se znašli aparati iz sistema m4/3 nekoliko hecna. V svetu pravih aparatov so vlogo čudežnih strojčkov prevzeli modeli z enopalčnim tipalom, ki vsaj po kakovosti ne zaostajajo mnogo, pa še globinske neostrine lahko nekaj ponudijo, če imajo objektiv z dovolj veliko odprtino zaslonke. Aparati z večjimi tipali, naj bodo APS-C ali polnega formata, pa so še vedno v prednosti. Morda so jo zaradi novih, manjših, a optično še vedno zelo spodobnih objektivov celo povečali. Panasonicovega G90 bi imel, če bi z njim pretežno fotografiral bolj oddaljene motive, kjer bi prišla do izraza prednost pri manjših teleobjektivih in možnosti hitrega nastavljanja parametrov. Za bližnje in hitreje premikajoče se motive je verjetno boljša izbira Sony A6100 ali A6400 z izjemnim samodejnim ostrenjem in sledenjem obrazom ter očem. Ta dva z manj napora tudi dajeta boljše rezultate pri snemanju videa, podobno velja za novejše Fujifilmove aparate, denimo X-T30 ali cenejšega X-T200. Kdor obvlada nastavitve in postprodukcijo iz logaritemskih zapisov (V-Log), lahko tudi s Panasonicom dobi marsikaj. Vendar bodo taki uporabniki hitro začeli pogledovati proti GH5, četudi je nekoliko starejši model. Marsikakšen zadržek bi odpadel pri nižji ceni. Za približno 1200 evrov, kolikor še vedno stane komplet tega ohišja in osnovnega objektiva, zgoraj omenjene alternative na določenih področjih nudijo več.