Fotoaparati vse bolj postajajo video kamere in v ospredju tega trenda je že več let Panasonicova serija GH. Najnovejši predstavnik GH6 jo je povzdignil še višje v profesionalni razred, tako po zmožnostih kot s ceno.
Japonsko podjetje je naredilo dobro potezo, ko je priljubljenega, a že malce ostarelega GH5 nadomestilo z dvojico aparatov. Z GH5 II je ustreglo večini želja tistih, ki so pri predhodniku pogrešali določene zdaj skorajda samoumevne lastnosti, kot so dodatni snemalni načini, boljše ostrenje in hitrejše delovanje, vendar ne potrebujejo in tudi nočejo plačati vseh tehnoloških in funkcionalnih novosti, ki jih prinaša šesta generacija. Pri tej je napredka res veliko, toda izkoristili ga bodo zgolj tisti, ki zelo natančno vedo, zakaj kupujejo točno ta aparat in v bistvu niti ne potrebujejo našega opisa.
Za napredne ljubiteljske in polprofesionalne snemalce je zagotovo pravšnja izbira GH5 II. Je manjši, lažji, cenejši (za približno 600 evrov), preprostejši za uporabo (težje se je izgubiti v množici nastavitev in funkcionalnosti, ki vplivajo na končni rezultat). Po drugi strani pa drži, da GH6 ponuja še boljšo kakovost posnetkov, širši dinamični razpon, naprednejše ostrenje, predvsem pri sledenju ljudem ali živalim, tudi možnost daljšega snemanja, lepši zaslon in elektronsko iskalo in še kakšno prednost, ki jo je mogoče izkoristiti brez zelo naprednega znanja in tudi s snemanjem v »običajnem« bitnem toku (100 Mb/s). Napredni uporabniki gredo seveda lahko veliko dlje, vse do 800 Mb/s (sami smo večinoma snemali pri 200 megabitih in v formatu, ki ga naš program za montiranje še prepozna ter računalnik približno zmore obdelovati) in razločljivosti 5,7K, tudi snemanja v način V-log, morda na kartico CFexpress (v drugo ležišče gre običajna SD) ali celo v 12-bitni obliki RAW na zunanji snemalnik prek priključka HDMI.
Ena glavnih prednosti je ne samo v neomejenem času snemanja, tudi pri razločljivosti 4K in 60 sličicah na sekundo. To v teoriji omogoča še kakšen drug aparat, toda praksa je zaradi segrevanja pogosto drugačna. GH6 je eden od redkih fotoaparatov z vgrajenim ventilatorjem za hlajenje, ta je med fleksibilno premičnim zaslonom in preostankom ohišja, ob strani so reže za odvajanje toplote. Deluje samodejno in dovolj tiho, da se ga na posnetkih ne sliši, a hkrati dovolj učinkovito, da se aparat v nobenem trenutku ne pregreva.
Najbrž največja težava GH5 in nasploh vseh Panasonicovih aparatov, niti ne toliko sama po sebi, temveč predvsem v primerjavi z res konkretno naprednejšo konkurenco, je bila samodejno ostrenje. Že res, da resni snemalci ostrijo ročno in da je bil aparat v marsikateri situacijo dovolj hiter in zanesljiv, toda drugi so bili še hitrejši in še bolj so se uporabniki lahko zanesli na to, da bo izostreno točno to, kar si želijo. Še posebej pa predhodnik ni imel dobrega sistema za sledenje obrazom in očem, kar je v zadnjih letih postalo nujno in nepogrešljivo še posebej za Youtuberje in podobne ustvarjalce vsebin, a prav pride še marsikomu drugemu. Zdaj je ostrenje v splošnem ter prepoznavanje in sledenje obrazom končno na nivoju, kot se za tak aparat spodobi. Rekel bi, da so Sonyjevi v tem pogledu še vedno vsaj pol koraka spredaj, a uporabniki Panasonica ne bo več imeli občutka, da so pri nečem bistveno prikrajšani.
Potem so tu še pridobitve, kot je štirikanalno snemanje zvoka, pa hitrejše branje s tipala, kar se pozna v »švenkih« (vzdolžnih premikih aparata), kjer se pokončni predmeti ne spremenijo v valovite vodne rastline, preverjanje izostrenosti med snemanjem (da se povečati izsek na zaslonu) in predvsem kakovost slike na nivoju aparatov s precej večjim tipalom APS-C. Res bi težko kdo ločil med enim in drugim, čeprav GH6 seveda ostaja pri z objektivi izjemno dobro založenem formatu mikro štiri tretjine (m4/3). Morda po »slabši« globinski neostrini, a tudi to se da doseči z dovolj svetlobno močnimi objektivi.
Navsezadnje je GH6 tudi po velikost in masi povsem na ravni tistih z večjimi tipali, celo primerljiv z aparati polnega formata. Tako odpade eden od argumentov, zakaj bi ga imel kdo, ki se s snemanjem ne ukvarja profesionalno. V manjših in lažjih aparatih namreč lahko dobi primerljivo kakovost, vsega potenciala GH6 namreč verjetno ne bo izkoristil (ali zaradi znanja ali zaradi omejitev v produkcijskem procesu, denimo neuporabi dragih kartic CFexpress ali premalo zmogljivega računalnika). Za napredne uporabnike seveda je obilo razlogov, zakaj izbrati ravno ta delovni pripomoček. Glede zmožnosti »ni da ni,« manjše tipalo in ventilator poskrbita, da ni pregrevanja tudi pri dolgotrajnem, neprekinjenem snemanju, objektivi so vendarle precej manjši in lažji od tistih za polni format, pa tudi izbira je večja in cene nižje. Glede na vsesplošno inflacijo mogoče niti višja cena (2200 evrov za ohišje in 2800 evrov za komplet z objektivom 12 – 60 mm f/2,8-4) za večino zvestih uporabnikov serije GH in še koga ne bo predstavljala težave.
Saj res, kaj pa fotografiranje?
Seveda se da s tem aparatom povsem spodobno fotografirati, rezultati so mi bili celo nekoliko bolj všeč kot pri GH5 II, in zanje se niti ni bilo treba pretirano potruditi, samo prave nastavitve slikovnega načina je treba najti (glede barv, kontrastov in ostalega). Vseeno pa glede na ceno v fotografskem pogledu ni nič posebnega. Niti glede kakovosti, niti pri hitrosti in čem drugem. To je aparat za uporabnike, ki jim je v ospredju ali morda celo edini vidik snemanje videa. Za enako dobro fotografiranje je mogoče izbrati aparat za tretjino, največ polovico cene.
Ta dva videa smo posneli z GH6:
Brez komentarjev