Panasonic GH5 II: Logična izbira za snemalce, manj za fotografe

Matjaž Ropret • 12. februarja 2022 ob 06:21

Panasonic je pred leti sprožil malo revolucijo med snemalci s svojo serijo brezzrcalnih fotoaparatov GH. Najbolj legendaren med njimi je bil verjetno GH4, a tudi GH5 je dosegel precejšnjo priljubljenost, se je pa konkurenca v času njegove aktualnosti že precej povečala. Še pred pravim naslednikom je japonsko podjetje pripravilo nekoliko izboljšano izvedbo GH5 II (mark 2 oz. druga generacija), ki marsikaj dobrega povzema po aparatu, ki ga poznamo, in dodaja nekatere prej pogrešane lastnosti.

Novi GH5 ne bo nikogar vrgel s stola ali ga spravil v delirij, to tudi ni namen. Morda kaj takega uspe aparatu GH6, ko se pojavi. Smisel vmesnega modela je ponuditi določene možnosti, ki jih napredni ustvarjalci vsebin danes od aparata pričakujejo. Če ob tem tudi cena ostane razumna, toliko bolje. Glavne med tem novostmi so snemanje z 10-bitnimi barvami (vse do barvnih informacij 4:2:2), tudi pri 4K s 50 oz. 60 sličicami na sekundo, možnost izbire nevtralnega barvnega profila V-Log, za kar je bilo treba prej doplačati, zmogljivejši procesor za obdelavo signala in izboljšano tipalo z 20 milijoni pik. Nekatere stvari, kot so ohišje, izbirniki, sistem samodejnega ostrenja, možnosti povezovanja z drugimi napravami pa so ostale enake. S to kombinacijo je GH5 II znova zelo vsestranska snemalna naprava, morda bi jo še najmanj priporočal za vloganje, in pa malo manj navdušujoč v primarni vlogi fotoaparata.

Govorimo seveda o aparatu sistema mikro štiri tretjine (m4/3). Tega so nekateri zaradi dokaj majhnega tipala že večkrat odpisovali, a se še vedno drži, sploh za snemanje videa je v bistvu zelo primeren. Omogoča namreč izdelavo majhnih in lahkih objektivov – v primerjavi s tistimi za polni format in tudi za APS-C – ter dobro razmerje med hitrim in natančnim ostrenjem ter še vedno nekaj globinske neostrine, ki jo pogrešamo pri snemanju z aparati z »enopalčnim« tipalom ter še posebej s pametnimi telefoni. V osnovnem kompletu, če se kupec ne odloči za zgolj ohišje, je objektiv 12-60 F/2,8-4 z napisom Leica, ki je presenetljivo kakovostno izdelan, nikakor cenena reč v slogu, »samo, da je nekaj priloženo.« Ponuja dobro optiko in solidne vrednosti zaslonke, razpon od 24 do 120 mm, če preračunamo na polni format, pa daje lepo fleksibilnost. Določenim uporabnikom tak objektiv lahko pokrije veliko večino potreb. Sam imam npr. na svojem aparatu skoraj ves čas objektiv 24 – 105 mm (znova preračunano, ker ni za polni format). Seveda nekateri niso navdušeni nad zumi in želijo vse postoriti z objektivi s fiksnimi goriščnicami, kar pa za nemoteno delo malodane zahteva vsaj dva aparata. Pri obeh vrstah steklovine je sicer v sistemu m4/3 veliko izbire, ne samo številčno, ampak tudi kvalitativno.

V primerjavi z nekaterimi drugimi za podobno ceno ima določene prednosti, ki jih bodo snemalci znali ceniti. Denimo dve reži za pomnilniški kartici, poleg vhoda za mikrofon še izhod za slušalke (za spremljanje, ali je z zvokom vse v redu), zaslon, ki so obrne vstran in popolnoma okrog, dovolj veliko baterijo za daljša snemanja (to je denimo težava določenih Sonyjev aparatov), in priključek USB-C, ki omogoča univerzalno in hitro polnjenje, pa tudi priklop zunanjih diskov ali snemalnikov. Enako slaba ali nedelujoča kot pri večini pa je brezžična povezljivost s pametnimi telefoni, ki je nisem uspel vzpostaviti. Fotoaparati prejkoslej silijo uporabnike k vztrajanju pri klasičnem principu uporabe s prestavljanjem kartic sem ter tja.

Pri snemanju je res na voljo obilica možnosti in predvsem snemalnih kodekov in načinov. Dobra novica v primerjavi z nekaterimi prejšnjimi Panasonici je, da lahko pri videu snemalec izkoristi polno goriščnico, saj ni izreza, razen seveda na razmerje 16:9 iz 4:3, kakršnega ima tipalo. Ne razumem najbolje, čemu za več kot 25 sličic na sekundo ali 10-bitno barvno globino Panasonic uporablja zapis MOV, vendar je to bolj zanimivost kot pomanjkljivost. Vsekakor se da dobiti odlične rezultate že pri 8-bitnem snemanju, kdor ima ustrezno programsko in strojno opremo za obdelovanje 10-bitnih datotek ali se zna poglobiti v napredno nastavljanje barv iz profila V-Log, pa se bo sploh na koncu lahko pohvalil z izvrstno sliko. Zanjo se je sicer treba nekoliko potruditi z nastavitvami kontrasta in še česa, kaj v osnovi je vse skupaj pretemno in s premalo dinamike, toda nekaj poskušanja in spreminjanja parametrov, uporabniki prejšnjih modelov imajo to verjetno že naštudirano, so posnetki lahko tako dobri, da vsaj za neprofesionalno uporabo komajda zahtevajo kakšne popravke v postprodukciji. (Za spodnji video sem z GH5 II posnel bližnji kader in vse posnetke telefona, t. i. b-roll)

Pri fotografiranju podobno velja zgolj v primeru razvijanja iz zapisa RAW. Ker pa tega v času testiranja noben od mojih dveh programov za obdelovanje fotografij (ne plačujem naročnine na Adobe Lightroom) zapisa z GH5 II še ni prepoznal, sem bil obsojen na datoteke jpg in pri teh nisem uspel priti do fotografij brez pretiranih črnin.

Samodejno ostrenje ni najhitrejše in pogosto je pri premiku aparata treba še pritisniti na sprožilec, da se izostritev prilagodi spremenjenemu motivu. Toda večinoma aparat ostri natančno in pravilno, tudi na obraze, čeprav nima enako zmogljivega prepoznavanja kot nekateri konkurenčni aparati. Prav Panasonici so s tem v preteklosti imeli težave, izostritev je begala med obrazom in ozadjem, zato sem zelo zadovoljen, da tokrat zadeva deluje, kot je treba.

Ergonomija aparata je taka, kot jo poznamo. Ohišje ni ravno majhno ali lahko, kar gre verjetno pripisati misli snovalcev na ustrezno hlajenje med zahtevnim snemanjem (z veliko bitno hitrostjo in/ali veliko sličicami na sekundo). Robustnost se zdi v redu in ne vidim razloga, da aparat ne bi preživel kar nekaj let intenzivne uporabe. Tipk in kolesc je veliko, moti edino kombiniranje slednjih in zaslona na dotik, ko uporabnik pričakuje, da bo nekaj postoril zgolj s tipkami, pa aparat zahteva še pritiskanje po zaslonu, da sproži ali potrdi to in ono. Tipka za snemanje je velika, ni pa postavljena najbolj posrečeno, še vedno so za moj okus glede tega najbolj priročni Sonyjevi aparati, ki jo imajo zadaj, nekoliko postrani, točno tam, kamor gre palec. Pozitivno je, da so vrata za vstavljanje kartic ob strani in ločena od tistih za ostale priključke ali baterijo.

Ta čas je mogoče GH5 II brez dodatkov kupiti za približno 1400 evrov, skupaj z omenjenim objektivom 12-60 pa za malo manj kot dva tisočaka. S tem prenovljeni model ni samo eden najboljših za snemanje videa v svojem razredu, ampak tudi med najboljšimi nakupi za tovrstne namene. Kdor bi prihranil še tistih nekaj sto evrov za starejšega GH5, naj si raje čimprej premisli, kajti novinec prinaša več kot dovolj izboljšav in dodatnih zmožnosti, da zlahka upraviči to razliko. Že zgolj doplačilo za V-Log pri starejšem jo popolnoma izniči. Fotografe pa bi vseeno morda raje preusmeril h kakšnemu izdelku, ki je bil v osnovi zasnovan zanje, kajti GH5 II je primarno in tudi sekundarno video »mašina«.