Panasonic 65FZ950: Kdor čaka in izbira,odličen IZBIREK dobi!

Čeprav vsi izdelovalci televizorjev OLED uporabljajo enake zaslone, razlike so. Japonci stavijo na svojo povezanost s filmsko industrijo, zato so tehnike obdelave in nastavitev slike prilagodili ljubiteljem filmov.

Panasonic FZ950, sploh ker sem imel različico s 65 palčnim (165 cm) zaslonom, je skupaj s stojalom in zvočno letvijo pod spodnjim robom, »glomazen« in tudi težak televizor. In videti je mnogo bolje obešen na steno, kot postavljen na omarico. Drugače pa oblikovno dosti ne izstopa, lahko bi celo rekel, da ni videti nič posebnega v najljubši barvi Henryja Forda (črni). Zgornja tretjina zaslona je s strani tanka, in nikar ga ne držite tam, ko ga dvigujete, spodnji dve tretjini pa občutno debelejši (5cm), saj se tu skriva elektronika. To kajpada malce pokvari »videz na steni«, a realistično gledano, vsi cenovno primerljivi tekmeci imajo podobno konstrukcijo.

Ker robovi okoli zaslona niso predebeli (a tudi ne pretanki) in ker lepo oblikovana zvočna letev, ki se ponaša z oznako Technics, zakrije veliko, kovinsko a s plastiko pokrito sredinsko postavljeno stojalo, kot celota deluje lično in dovolj elegantno za večino slogov notranjega opremljanja. Pogled od zadaj ni tako lep, polno je plastike in plastičnih pokrovov nad priključki in potmi kablov, a to je bolj kot ne vseeno, ker je stran očem skrita.

Daljinca iz nekega drugega časa, priključki pa tudi

Televizorju sta dodana dva daljinca, klasični z veliko tipk ter modernejši z na dotik občutljivo površino in drugimi inovativnimi tehnikami upravljanja s televizorjem. O klasičnem nima smisla izgubljati besed, za modernega pa lahko rečem, da kljub zakrivljenosti (kot kratka širika banana), ni niti približno tako ergonomični, kot morda mislijo njegovi oblikovalci. Zaradi različnih načinov interakcije s televizorjem je vsaj meni ljubši Philipsov pristop. »Običajni« daljinec ima na hrbtišču polno tipkovnico (ima smisel, pa čeprav samo občasno), ta drugi pa je minimalističen in prilagojen največkrat uporabljenim funkcijam. Verjamem, da je Panasonic poskušal doseči nekaj podobnega, vendar če nič drugega, je njegov »drugi« daljinec preširok. Po drugi strani pa,…. se navadiš, pa čeprav ni idealno.

Da Panasonic želi vse ugoditi kaže tudi pogled na priključke. Cel kup jih je, še dobro, da je televizor velik, ampak to je pravzaprav pohvalno. Glava ne boli, ko je česa premalo, običajno je ravno nasprotno. Priključki USB so trije, HDMI pa štiri (od tega dva ne podpirata najvišjih hitrosti), pa je tisti, ki zanimajo večino.

Uporabniški vmesnik je na operacijskem sistemu Mozilla Firefox TV. Minimalističen ter preprost do neke mere tudi intuitiven, kot se za moderen sistem televizorja spodobi, z veliko možnosti nastavljanja, vendar omejen, ko gre za aplikacije. Glavne, kot sta Youtube ali Netflix sta, bo pa zanimivo videti, kaj bo s slovenskimi. Če jih ne bo, vsaj tistih nekaj najbolj osnovnih, potem zna biti to manjši hendikep za to blagovno znamko.  

Očem močno všečna slika

Kot model Z800 je tudi FZ950 prilagojen (nastavljen) filmskim vsebinam. Seveda tudi druge vsebine prikazuje več kot v redu, toda za filme ima že v osnovi nekaj namenskih slikovnih načinov. Pri teh načinih se opazi, da so poudarjene tiste lastnosti slike, ki so pomembne za kinematografski prikaz. Kontrasti, črnine, mogoče malo na račun dinamike, a zato s poudarjeno umetniško, izrazno noto. Lepa globina slike, brez tiste čudne dvostopenjskosti (igralci spredaj in vse ostali na enaki globini zadaj), ki je srečujemo kod drugod. Snovalci tega televizorja vedo, da pri filmih ni pomembna čim večja svetloba ali dinamika, ni potrebno, da se vse vidi, ampak morajo določene deli scen ostati (napol) temačni, treba je ustvarjati vzdušje in umetniške učinke. S friziranjem slike na podoben način kot pri športnih prenosih, kjer mora biti vse ostro, se večina čarobnosti izgubi.

Panasonic tako kot vsi izdelovalci televizorjev OLED uporablja zaslon z belimi organskimi sijalkami, nad katerimi so barvni filtri, da vsaka točna sveti v eni osnovni barvi. Zaslon ima 10 bitno barvno globino, razločljivost 4K (3840 x 2160 pik), podpira pa tudi sliko visokega dinamičnega razpona HDR. Podprti so standardi HDR10, Hybrid Log-Gamma (HLG) in HDR 10+, ne pa tudi Dolby Vison. Ta hip zadnji trije niso odločitveni dejavnik nakupa televizorja, saj je vsebin zanje preprosto premalo, očitno pa je, da je Panasonic naredil domačo nalogo, saj je prikaz vsebin HDR10 zelo dober. Morda zaradi velikosti zaslona ali pa zato, ker sem preprosto sedel preblizu, pa sem dobil občutek, da izboljšava »slabe« slike standardne razločljivosti ni tako agresivna, kot pri televizorjih nekaterih drugih izdelovalcev. Je to dobro ali slabo? Težko reče, žal smo še vedno talci slabih programov, med katerimi imajo nekateri katastrofalno slabo kakovost slike, zato izboljšava lahko pomaga, a če gre predaleč, potem je lahko slika videti umetna. Tudi pri pretvorbi slike polne HD razločljivosti ni pretirane agresivnosti, zato je lepo ostra in ima dovolj dinamike, a hkrati ni vedeti izumetničena.  

FZ950 je ta hip eden boljših televizorjev na trgu, marsikaj je vredno pohvaliti. OLEDi imajo že tako prednost pri prikazu globe črnine, Panasonicu pa je uspelo lepo prikazati podrobnosti na področjih slike, ki so le malo nad absolutno črnimi. Po svetilnosti s 785 niti sicer ni v vrhu med OLED televizorji, vendar je dovolj, saj je očiten dober nadzor nad prikazom svetlih področij ter manj agresiven prikaz zelo svetlih barv. Ko že govorim o njih. Najlepše jih je opisati, kot zelo lepe! So dovolj živahne in nasičene, a hkrati tudi zadržane, da videz trave, neba ali kožnih tonov ni nenaraven. Vključimo v to še dobro senčenje in dobimo po mojem zelo lepo uravnoteženo sliko naravnega videza.

Poleg odlične slike »spada« dober zvok

Zaradi težnje po tanjšanju televizorjev so vgrajeni zvočniki izgubljali »moč« in pri večini modelov lahko mirno zapišemo, da je zvok nekje blizu spodnje meje »komaj še sprejemljivega«. Če želimo uživati, mora zato nujno dokupiti dodatno glasbeno letev. FZ950 pa jo ima že v osnovi in to ne, kar neko. Zvok je lahko zelo glasen, pa tudi dinamika zadošča za filmsko (do neke mere pa tudi glasbeno) uživanje. Ravnotežje tonov je že v osnovi dobro, lahko pa ga prilagodimo, govor je jasen in razločen, kjer pa so potrebni, je dovolj tudi basov (nizkih tonov). Čeprav so vsi zvočni gonilniki v letvi pod zaslonom, je dokaj dober tudi občutek prostorskega zvoka.

Hvalimo

• lepa in očem prijazna slika
• mogočen zvok
• Širok vidni kot

Grajamo

• meni bi lahko bil modernejši, prijaznejši za uporabo
• moderni daljinec ne doda veliko k preprostosti uporabe
• cena je preveč v višavah.