Priča smo popolni dekonstrukciji in osvežitvi klasičnega superjunaka. Namesto Petra Parkerja tokrat spremljamo njegovega vizualno nič kaj podobnega klona, Bena Reillyja. Ostarelega, zagrenjenega zasebnega detektiva v New Yorku v tridesetih letih prejšnjega stoletja.
Dinamika prepletanja klasičnega, grobega sloga s predrznim humorjem je srž in obenem največja odlika serije Spider-Noir. V mladosti je Ben nadnaravne moči dobil od božanstva, namesto da bi ga pičil mutirani radioaktivni pajek. Nato se je boril proti kriminalcem, vse dokler v tragični nesreči ni izgubil ljubezni svojega življenja. Mater, smo poetični. Zagrenjen vrže kostum v omaro in si začne kruh služiti kot zasebni detektiv. Nicolas Cage se v vlogi ostarelega Pajka odlično znajde, čeprav se zaradi njegovega obnašanja in izbranega sloga ne moreš znebiti občutka, da gre za reprizo lika Humphreyja Bogarta. Česar mu pravzaprav ne morem zameriti.
Ben je zlomljen moški, ki težko živi iz dneva v dan, pije in se nenehno sooča s preteklostjo. Njegov govor, drža in obnašanje utelešajo klasičnega hladnokrvnega detektiva v trenču in s klobukom, ki deluje v mračnem, skorumpiranem svetu podzemlja. To je Bogartova identiteta. Bugs Bunny se pojavi v trenutku, ko Ben obleče pajkov kostum. Resnobnost zamenjata sarkastičnost ter predrzno in hitro govorjenje, s katerim želi zmesti nasprotnike. Tako. Pa imamo razlago naslova. »Th-Th-Th-That’s all, folks.«
Velja poudariti, da je Pajek povezan z Marvelovim filmskim univerzumom, vendar to ni lik, kateremu je Cage posodil glas v animiranem filmu Spider-Man: Novi svet. V svojem bistvu je drugačen. Na vse pretege se otepa uporabe moči, a je v to prisiljen, ko mu pot prekrižajo zlikovci, ob katerih dobiš močan občutek déjà vuja. Kajpada je tudi njihov videz prilagojen času serije, ki jo lahko spremljaš v črno-beli tehniki ali v različici z »noir« barvami.
Edina prava izbira je črno-bela tehnika, če želiš v celoti užiti bistvo filmske umetnosti štiridesetih let prejšnjega stoletja. Dejstvo, da je na voljo tudi barvna izvedba, kaže na pomanjkanje poguma. Za vsak primer so si avtorji rekli, da bodo gledalcem dali tisto, kar mislijo, da hočejo, namesto da bi jih prisilili gledati serijo takšno, kot so si jo zamislili.
Kakorkoli. Serija je veličastno polna senc in cigaretnega dima, predrznih tajnic in sumljivih dam, superjunakov in superzlobnežev. V središču dogajanja je gangster Silvermane (Brendan Gleeson), ki je v zadnjih petih letih prevzel mesto. V žepu ima policijo in politike, edina nedavna ovira njegovemu načinu delovanja pa je bil poskus nekoga, da bi mu požgal dvorec. Tako se kolobocija dogajanja in ponovno »rojstvo« Pajka pravzaprav začne. Drugo izvedi sam!
Zgodba ti postreže s številnimi namigi, liki, njihovimi skritimi močmi in preobrati. Nič od tega ni posebej inovativno, vendar zadošča, da se zgodba lepo razvija in (skoraj) nikoli ne zapade v dolgočasje. Posneta je s slogom in samozavestjo, scenarij pa vsebuje ravno prav ostrih dialogov in duhovitih šal, ki občasno zaidejo v območje norčave komedije Bugs Bunnyja, a še vedno ostanejo skladne s kulturo in družbo tistega časa. Dejal sem že, da je Cage odličen. Njegovo delo ti zna biti blizu, četudi nisi njegov oboževalec. A moram biti pošten. Tudi drugi igralci so se v svojih vlogah dobro obnesli, kar serijo še dodatno povzdigne. Poleg tega je v svojih temeljih drugačna od skoraj vseh superjunaških serij, ki ste jih gledali do zdaj. Z izjemo nekaterih delov WandaVision.
Brez komentarjev