Ob vseh govoricah, da utegne naslednji iphone (7) izgubiti klasični izhod za slušalke, bo mogoče treba začeti razmišljati o alternativnih slušalkah. Ker ostali proizvajalci zelo radi posnemajo Apple, ne bi bilo presenetljivo, če bi se kmalu še več telefonov za predvajanje zvoka zanašali kar na isti priključek kot za polnjenje (pri iphonu lightning, pri androidnih telefonih verjetno usb-c) in na bluetooth. Pa tudi če je panika brez osnove in 3,5-mm izhod ostane, so slušalke bluetooth dobra ideja. Zame so prava osvoboditev.
Z žicami in kabli je vedno križ. Zapletajo se in so v splošnem v napoto. In vsaj zase vem, da če na telefonu gledam daljši video, še posebej film na letalu, in ga ne poslušam na zvočnikih, se vmes vedno igram z zaključkom kabla. Kar pomeni, da so žične slušalke lahko že po kakšnem letu neuporabne, ker se izolacija žičk takoj za priključkom obrabi in nazadnje zvok slišim samo še v enem ušesu, brez basov ali kakšno podobno deformacijo. Slušalke, ki se povezujejo brezžično, čez bluetooth, te težave odpravijo. Zato so, ne glede na rahlo izgubo kakovosti, ena mojih ljubših pridobitev v zadnjem času. Preizkusil sem po več predstavnikov vseh treh glavnih različic takih slušalk, zato lahko delim nekaj nasvetov.
Pokrito uho
Najbolj logične, ampak po svoje tudi najmanj smiselne so čezušesne slušalke s povezavo bluetooth. Da bi si bolje predstavljali, kaj to je, bi včasih začel opisovati kakšne studijske primerke (AKG, recimo), danes lahko rečem, da so to beats in podobni izdelki. Pač tiste, ki prekrijejo uho in imajo lok čez glavo. Te imajo seveda najbolj kakovosten zvok in najdaljše trajanje baterije med vsemi brezžičnimi modeli, ampak večina primerkov z bluetoothom tudi premajhno blazino, zaradi česar začnejo po nekaj komadih ali še precej pred koncem filma tiščati na ušesa, da ta bolijo. Pa veliko prostora je treba imeti zanje v torbi, zato jih ne bi ravno prenašal s sabo. Še najbolj primerne se mi zdijo za pisarniško rabo, ampak raje povezane s telefonom – zaradi vgrajenega zvočnika so uporabne tudi za pogovore – kot pa z računalnikom, ker okna v zadnjih izdajah (windows 10) iz meni neznanega razloga niso najbolje optimizirana in obremenitve procesorja glasbo čez bluetooth stalno prekinjajo.
Zapolnjeno uho
Druga vrsta slušalk bluetooth so tiste za v ušesa. Obstajata pa dve izvedbi ali podvrsti. Prva so slušalke s plastičnim (pol)lokom za okrog vratu, druga pa slušalke, pri katerih je okrog vratu samo kabel (trak). Vsake za svoj namen, ampak sam imam raje druge.
Prednost prvih je baterija, lahko imajo boljši zvok, čeprav ne nujno. LG je šele z drugo ali tretjo generacijo slušalk iz družine tone uspel pripraviti prijetno zvočno podobo, Samsungu je to uspelo že s prvim tovrstnim modelom z oznako level. In za bistveno manj denarja kot tekmec, ki ja za bolj kakovosten zven slušalke tudi podražil na precej čez sto evrov, kar se mi zdi občutno preveč. Samsungove imajo precej uravnotežen zvok, z dovolj basi in tudi kar konkretnimi srednjimi in visokimi toni. Ni pa to avdiofilska kakovost, tega se je treba zavedati.
Take slušalke so zaradi plastične opore na vratu tudi kar precej pri miru in ne padajo iz ušes. Imajo pa vsaj dve večji pomanjkljivosti. So zelo nerodne za shranjevanje, vedno se zaradi polkrožne oblike nekam zataknejo. In razen pri bolj dodelanih (in dragih) modelih tisto, kar gre v uho, in še malo kabla zraven neugledno in nepriročno štrli stran od plastike in še dodatno pripomore k temu, da izvlečem pol ostalega, kar imam v torbi, ko jih jemljem ven. Rešitve z magneti bolj malo pomagajo. Za konstantno prenašanje naokrog, kar pa je smisel vsega skupaj, si je bolje omisliti slušalke, ki so primarno namenjene rekreaciji.
To je druga podvrsta v-ušesnih slušalk bluetooth. Eno in drugo slušalko povezuje samo kabel, na njem je po navadi še mini upravljalnik – tipki za glasnost in med njimi še ena za vklop/pavzo ter prevzemanje klicev. Zraven tipk ali v posebni škatlici na kablu je še baterija in priključek (micro usb) za polnjenje, lahko pa je baterija kar v ohišju slušalk. Ker so ti izdelki po navadi namenjeni teku, imajo še kakšno specifično lastnost, čeprav ne vsi. Dostikrat je poleg blazinice, ki gre v ušesno odprtino, dodana še gumijasta ali plastična opora ob zgornjem notranjem delu ušesa. Na ta način je precej manj možnosti, da bi slušalka med premikanjem zletela ven. Večinoma so odporne vsaj proti škropljenju, če že niso res vodotesne. JBL-ov model synchros reflect bt pa ima kabel, ki povezuje slušalki, svetlobno odbojen, da se sveti v temi in tako poveča varnost tekača.
Prav te slušalke jbl, ki se jih v tujini da dobiti za 60 evrov, so trenutno eden boljših nakupov v svojem razredu. Mogoče zaradi baterij res malo bolj štrlijo iz ušes, ampak niso neudobne in zvok je nekaj ukvarjanja v izenačevalniku kar spodoben. Treba je dvigniti base in srednjih tonov malo zmanjka, ampak pomanjkljivosti niso prehude. Trajanje baterije je malo krajše kot pri Samsungovih slušalkah s plastično oporo, vsaj pet ur, raje več, pa brez težav zdržijo.
Malce drugačen izdelek so slušalke philips shb5900. So bolj barvite (seveda so na voljo tudi v črni izvedbi), imajo od tipk ločen predel za baterijo, v ušesni kanal gredo nastavki klasične bunkaste oblike, ki uho popolnoma zaprejo. Izdelka jbl in samsung imata ožji končni del in eno od membran pri strani, kot pri Applovih slušalkah od iphona 5 naprej. Zaradi baterije na sredini kabla, se ta del za vratom malo bolj premika sem in tja, kar pomeni občasno popravljanje slušalk v ušesu. Zato pa je baterije za od šest do osem ur, kar je za take slušalke trenutno zelo dober dosežek. Manj navdušuje zvok, ki mu najbolj manjka basov, pa tudi drugače nima kakšne globine. Še zdaleč ni katastrofalno, bi pa za približno sto evrov pričakoval več. Ampak idealnih slušalk take vrste (še) ni. Po tem, kar sem slišal, najbližje pridejo jaybird x2 (dobre pa so bile že prve jaybird bluebuds x in podobne bodo tudi prihajajoče x3), ki pa stanejo skoraj dvesto evrov.
Zanimivo, ampak po svoje logično pa je, da je mogoče na Kitajskem kupiti ponaredek (v bistvu nadgradnjo ponaredka, saj se pod originalno znamko prodajajo samo žične take slušalke), ki zvenijo bolje od večine slušalk bluetooth do sto evrov, samo nekaj čistosti pri zgornjih frekvencah jim manjka. In še njihovo trajanje baterije sploh ni slabo.
Povezovanje in zanesljivost delovanja slušalk bluetooth je brezhibno. Na kakšne težave še nisem naletel, zadeve se vedno povežejo, ostanejo povezane in predvajajo brez prekinitev. Celo prvo »parjenje« so poenotili, postopek je skoraj vedno tak, da na izključenih slušalkah uporabnik tako dolgo drži tipko za vklop, da začne utripati lučka. Takrat telefon, tablica, …, najde slušalke in se z njimi poveže, če dobi tak ukaz. Nekatere slušalke se da prepričati, da so seznanjene z več napravami, seveda pa so naenkrat lahko povezane samo z eno. Zvok se med napravama prenaša stisnjeno, je pa tega stiskanja manj pri modelih, ki podpirajo kodek apt x. Puristi se bodo zgražali, ampak modrozobo pošiljanje zvok samo malenkostno pokvari, česar pri že tako stisnjeni digitalni glasbi ali podcastih, skoraj ni mogoče ugotoviti.
Vsem zavzetim tekačem, ki med nabiranjem kilometrov ne morejo brez spodbude v ušesih, pogostim uporabnikom javnega prevoza, sploh vlakov, zbiralcem letalskih milj, tistim, ki med pešačenjem v službo poslušajo podcaste, pa tudi vsem ostalim, ki jih motijo kabli, priporočam slušalke s povezavo bluetooth. Raje kakšne od cenejših, ker višja cena ne prinaša nujno bolje kakovosti zvoka, ostale lastnosti in funkcionalnosti pa so med različnimi modeli zelo primerljive.
Brez komentarjev