Opel Mokka: Vozili smo zabavno in poskočno vozilce, ki pa ni za vsakogar!
Marjan Kodelja 26. marca 2022 ob 06:05

S »staro« Mokko nima veliko skupnega, saj bi rada prepričala kupce, ki jim videz pomeni več od uporabnosti in prostornine. V tem pogledu ne skriva podobnosti s Fordovo Pumo, ki se ravno tako prijetno obnese med križarjenjem po podeželskih cestah v dvoje, medtem ko se ne more ravno pohvaliti v vlogi edinega družinskega vozila.

V razredu (manjših) kompaktnih križancev je izredna gneča, tako da so si vozila med seboj dokaj podobna in le redkokatero izstopa v zmogljivostih, inovacijah ali vgrajenih materialih. Bolj kot v tem želijo izdelovalci kupce prepričati z obliko, za katero pa vemo, kakšen vpliv ima. Posebnost, ki je nekomu všeč, lahko nekoga drugega odvrne in obratno. S temi težavami se sooča tudi Oplova Mokka, ki s predhodnico izpred desetletja nima skoraj nobenih stičnih točk, razen imena. Dimenzijsko in oblikovno je namreč drugačna. Dejal bi, da je videz novega modela veliko bolj športen in manj »terenski«, kot je bila pojavnost originalne Mokke. Dimenzijsko je še nekoliko manjša in zato (tudi dolg motorni pokrov najbrž ne pomaga) manj primerna za prvi avtomobil.

Lep na videz, toda manj prostoren

Različica GS line od vseh najbolj stavi na videz. Izrazita belo-črna-rdeča kombinacija z velikimi platišči se lepo poda »strupeni« prednji maski. Nova Mokka je za skoraj 13 centimetrov krajša od predhodnic. Ker ima daljši pokrov motornega prostora in nazaj premaknjeno potniško kabino, se opazno slabše sedi na zadnji klopi. Prav tako je s 350 litri manj prostoren prtljažni prostor. V tej različici je avtomobil izredno opazen, čeprav sem ozko rdečo bočno linijo nad vrati že videl pri Citroenih. Ker Opel sodi v koncern Stellantis, si z vozili Peugeot in Citroen ne deli le prilagodljive modularne platforme CMP, temveč tudi kakšno oblikovalsko idejo. Čeprav moram v isti sapi priznati, da mu je uspelo obdržati samosvoj videz – za moj okus kar primerno uravnoteženost med strogimi severnjaškimi linijami in pretiranimi južnjaškimi oblinami.

Žal zanimive oblikovne spremembe niso brez vpliva. Že originalna Mokka se ni mogla ravno hvaliti s prostornostjo in ker je medosna razdalja ostala enaka, je prostora v novi še nekoliko manj. Na kar me je ob vsaki priložnosti opozarjala hči, ki je bila prisiljena sedeti zadaj.

Ker je nujno, ne ker bi želeli

Digitalizacija ni obšla Mokke, pri čemer mi je všeč vgradnja zaslona infozabavnega sistema. Ta ni, kot pri nekaterih sodobnih vozilih »prilepljen« in ne štrli iz armature, temveč je usklajen z zaslonom pred voznikom. Ker se skoraj zlivata eden v drugega, občutek, kot bi bil en sam, ni popolnoma zgrešen. Drugo so omejene možnosti prilagajanja (poosebljanja) voznikovega zaslona, medtem ko me je pri infozabavnem zmotila občasen slab odziv in ne najbolj intuitiven vmesnik. Opel je tudi obrnil logiko, saj so na osrednjem zaslonu prikazane informacije povezane z vožnjo, kot sta zemljevid in napotki navigacije, medtem ko je drugi namenjen upravljanju z vožnjo nepovezanih funkcij. Na primer upravljanje radijskega sprejemnika. Prištejmo temu še gumbe na volanskem obroču, tipke za upravljanje s klimatsko napravo in druga fizična stikala, zaradi katerih voznikovo okolje pusti zelo dober vtis.

Udobna sta tako voznikov kot sovoznikov sedež, položaj sedenja je primeren in ravno tako nudita dober bočni oprijem. Zaradi omejenega prostora pa imata relativno omejen premik nazaj. Visoki vozniki in sopotniki bodo imeli že spredaj nekaj težav, zato je bolje, da se zadaj niti ne skušajo stlačiti.  

Pričakovali bi več varčnosti in asistence?

Pod motornim pokrovom je znani trivaljnik s turbo polnilnikom, ki poganja še nekatera druga vozila omenjenih znamk. Pogon je soliden in s 96 kilovati (130 konji) nudi pričakovane zmogljivosti glede na ne pretirano težo, ravno ni mogoče veliko očitati osemstopenjskemu samodejnemu menjalniku. Ko se navadite na krajši čas, ki preteče po hitrem pritisku stopalke za plin do »podna«, do pričakovanega odziva vozila. Pospeševanje je dokaj v redu, takisto zaradi trše nastavljenega podvozja vožnje skozi ovinke, zato so primeri, ko začutiš, da bo zmanjkalo moči, relativno redki. Manj navdušeni boste nad porabo (sploh v teh časih). Doseženo povprečje malo nad 7 litrov na sto kilometrov med vožnjo večinoma v mestu in po regionalnih cestah je po mojem mnenju previsoko za avtomobil tega razreda.

Bolj nemško skromna je opremljenost z asistenčnimi (varnostnimi) sistemi. Serijsko sta sicer na voljo sistem samodejnega zaviranja v sili s sposobnostjo prepoznavanja peščev in aktivni sistem ohranjanja smeri vožnje (ohranjanja voznega pasu), ki relativno dobro delujeta. Za naprednejše asistenčne sisteme pa boste morali doplačati.

Voznikovi občutki

So avtomobili, na katere gledate s pametjo, in so drugi, ki prepričajo srce. Ni težko uganiti, med katere sodi Mokka. Povedal sem že, kaj me moti, česa nima, tako da go nanj pogledate iz prave perspektive, ugotovite, da najmanj ni napačen. To ne pomeni, da sem se že postavil v vrsto. Zaradi pomanjkanja polprevodnikov sicer dobiti novo vozilo v doglednem času predstavlja podobno pustolovščino kot čakanje na Zastave v nekih drugih časih.

Čeprav avtomobil ni športnik, je opaziti »čvrsto« roko pri nastavitvah podvozja in vzmetenje, kar se pozna pri vožnjah preko lukenj in grbin. Nisem jih pretirano čutil na zadnji plati, toda nedvoumno sem vedel, kdaj cestišče ni najbolj popolno – delno tudi zaradi glasnega vzmetenja. Pri izklopljenem radijskem sprejemniku in težki nogi ravno tako tuli motor, a to spada zraven. Mokka mi je bila všeč še zaradi neposrednega volanskega mehanizma, ki dovoli natančno vodljivost, športnega občutka v rokah in zato, ker ne niha pretirano pri ostrih menjavah smeri. Prijetno vozilo za uživaško vožnjo.

Osnovni tehnični podatki

Pogon: bencinski, trivaljni, prostornina: 1199 cm3, največja moč: 96  kW (130  KM) pri 5500 vrt./min, največji navor: 230  Nm pri 1750 vrt./min. Pogon na prednji kolesi, samodejni 8-stopenjski menjalnik.

Mere: dolžina: 415,1 cm, širina: 179,1 cm, višina: 153,4   cm, medosna razdalja: 255,7 cm, masa praznega vozila: 1253 kg, dovoljena skupna masa: 1740  kg, prostornina prtljažnika: 350 – 1105 l, posoda za gorivo: 44 l.

Zmogljivosti: največja hitrost: 200  km/h, pospešek od 0 do 100  km/h: 9,2 s

Uradna poraba: kombinirano: 5,9  l/100 km, izpust CO2: 135  g/k

Cena testnega modela: z osnovno opremo 23.790 in 25.970 z dodatno opremo (cene so brez morebitnih popustov).

Hvalimo:
  • Všečna in samosvoja oblika
  • Udobno voznikovo okolje
  • Vozne lastnosti in poskočnost
Grajamo:
  • Malo možnosti poosebljanja prikaza na zaslonih
  • Omejen prtljažni prostor in premalo prostora za potnike na zadnji klopi
  • Napredni asistenčni sistemi so na voljo kot opcija
Opel Mokka GS line 1,2
  • OBLIKA IN IZDELAVA
  • INFOZABAVNA TEHNOLOGIJA
  • ASISTENČNI SISTEMI
  • VOZNE LASTNOST
  • UPORABNOST
3.7

Naj kupim?

Za par je na trgu kar nekaj manjših avtomobilov, ki niso predragi in obljubljajo uživanja pohajkovanja po stranskih cestah. Mednje zagotovo sodi nova Oplova Mokka, ki za ne pretirano visoko ceno nudi dokaj uravnotežen paket. Ravno prav tudi izstopa v videzu, da je opažena in se ne zlije v povprečje. Zlahka lahko pohvalim oblikovno všečnost in individualnost, ki jo izžareva, toda po drugi strani ne gre spregledati utesnjenosti potniške kabine in dokaj slabe ponudbe pogonskih in motornih različic.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.