Opel Grandland X: Premišljena izbira
Matjaž Ropret 3. julija 2018 ob 12:51

Opel se je pri zaključevanju svojega srednje velikega SUV-aj znašel v nehvaležnem položaju. Za osnovo je namreč dobil med ocenjevalci in kupci zelo čislanega Peugeota 3008, enega najbolj izstopajočih avtomobilov v zadnjem času sploh. Preseči izvirnost in »vesoljsko« pojavo Francoza bi bilo na enakih temeljih skoraj nemogoče doseči in tega niti niso poskušali. Odločili so se za bolj previden oblikovni pristop, izdelali avto, ki ne polarizira, in z nekaterimi malenkostmi »brata« celo presegli.

Najbolj pohvalno pri vsem skupaj je dejstvo, da Grandland X, podobno kot tudi manjši Crossland X, ne glede na svoje korenine navzven deluje kot pravi Opel (ali Vauxhall v državah, kjer vozijo po levi). Zunanja podoba morda ni pretirano vznemirljiva, je pa lepo skladna, avta optično ne povečuje po nepotrebnem in zdi se dovolj brezčasna. Znotraj je namesto majhnega Peugeotovega volana običajno veliko Oplov, za njim pa standardni merilniki s potovalnim računalnikom in na sredi lepo prečiščen armatura z integriranim, neizstopajočim osrednjim zaslonom. Podobno kot zunaj – nihče ne bo padel dol, je pa okolje lično in prijetno. Ne bi se branil dodatne barvne razgibanosti, sicer pa sem se v Grandlandu dobro počutil, pravzaprav skozi test vedno bolje. Tudi sedeži so udobni in pozicija prava, ne glede na višino voznika.

Pritrdišča isofix so zelo lepo dostopna.

Pri tovrstnih avtih, ki jih nekateri še vedno kritizirajo kot »pretirano napihnjene s precej odvečne pločevine in malo prostora,« mi je vse bolj všeč razmerje med velikostjo in prostornostjo. Mislim, da ta stereotip o slabi prostorski izkoriščenosti v tej generaciji srednje velikih SUV-jev ne drži več (enako ali še bolj to velja za manjše). Na manj kot štirih metrih in pol dolžine je v kabini vsaj enako, če ne celo več prostora kot v (daljšem) karavanu nižjega srednjega razreda (denimo Astri), prtljažni volumen (dobrih 500 l) pa tudi ni veliko manjši, le razmerja so drugačna. Pri karavanih so prtljažniki

Iz prtljažnika pa je mogoče enostavno “podreti” sedeže.

globoki in nizki, tu pa malce krajši, a zato višji. Odvisno je torej, kaj prevažaš. Je pa na voljo dvojno dno, nekaj uporabnih kljukic za obešanje vrečk, odprtina za prevoz daljših predmetov (ki bi bila lahko večja), zlaganje naslonjal klopi z vzvodom iz prtljažnika in opcijsko tudi električno odpiranje in zapiranje zadnjih vrat. Na zadnji klopi so zelo lepo dostopna sidrišča isofix, še dodaten bonus pa bi bila njena pomičnost, kot jo pozna Crossland X, a je tu ni. Vseeno, Grandland X zlahka opravlja družinske naloge in pri tem ne povzroča pretiranih težav niti s svojo dolžino niti s širino. Škoda pa se mi zdi, da je Opel opustil izvlečni nosilec za kolesa.

Podobno gre v pozabo sistem Onstar, ki sem ga tudi občasno pogrešal, zamenjave iz koncerna PSA pa še ni. A ne glede na to je infozabava v redu. Na osrednjem zaslonu je vse, kar voznik in potniki v resnici potrebujejo, čeravno ni vse hudo priročno za upravljanje. Pod zaslonom so dobrodošle tipke za prehajanje med različnimi funkcionalnostmi (radio, navigacija, itd) in malo nižje še bolj hvale vredne za nastavljanje temperature in pihanja (vse to gre pri 3008 čez zaslonske komande). Sistem Intellilink ponuja tudi možnost uporabe vmesnikov Android Auto in Carplay namesto svojega lastnega. Po moji presoji ne dajeta kakšne resne dodane vrednosti in v zadnjem letu ali dveh nista prav nič napredovala. Edina resna korist so prometne informacije v Googlovih zemljevidih, sicer pa se z Oplovim sistemom na zvočnike lažje spravi katero koli glasbo ali podcaste s telefona in seveda je z njim v vsakem trenutku dostopen radio. Ponekod, še posebej pri listanju po telefonskem imeniku, bi lahko Oplovi inženirji poenostavili uporabniški vmesnik, drugače pa se da s tem sistemov prav lepo živeti.

Z osrednjim zaslonom je povezan tudi vsaj eden od asistenčnih sistemov – parkirni pomočnik. Treba je namreč v meni in ga izbrati ter se odločiti, kako naj avto parkira. Nato glede na smernik išče prazen prostor in ko ga najde, najprej pozove voznika, naj gre še malo naprej, nato pa se začne samodejna procedura. Po navadi jo prav lepo izpelje, treba je samo paziti, da tisto »še malo naprej« ni predaleč, ker potem avto lahko pri vzvratnem parkiranju sili v drug avto, ne v prazen prostor. Hecno je tudi, da tega zazna samo med dvema parkiranima voziloma. Včasih je zato hitreje parkirati brez te asistence, samo s pomočjo kar solidne kamere in ogledal, ki pogled spustijo proti tlom (kar pa je tudi občasno slabo, ker se potem ne vidi, kaj je zadaj). Preprečevanje vožnje čez črto (Lane Assist) je tudi napredovalo od prvih Oplovih poskusov, zdaj lepo nežno popravlja volan in je lahko koristno. Na kakšni zelo ovinkasti cesti pa seveda v napoto. Za nekatere osnovne funkcije, kot sta omejevalnik hitrosti in pomikanje po informacijah potovalnega računalnika pa bi lahko iznašli drugačno upravljanje. Pri prvem si sistem vedno zapomni prejšnjo vrednost in tako je včasih treba z veliko tipkanja priti od 95 na 55, namesto enega pritiska pri željeni hitrosti. Za drugega pa je še vedno v rabi vrtljivi del obvolanske ročice, kar je popolnoma neprikladno in odročno.

Na srečo je vožnja z Grandlandom X fina. Celo presenetljivo dinamična je lahko, kljub višini, kajti avto prav lepo sledi voznikovemu hitremu vijuganju in se zelo malo nagiba. Pa tudi ne poskakuje čez luknje in grbine. Trivaljni »mlinček« z 1,2 l prostornine pa tudi da od sebe bistveno več, kot bi glede na njegovo majhnost in velikost avta pričakoval. V prvih prestavah in dokler turbina resno ne zadiha, zna biti nekoliko glasen, potem pa prav mirno prede in omogoča hitro potovanje in tudi kakšen manever, če je potrebno. Pri tem pa porabi nekaj več kot sedem litrov na sto km, kar tudi ni pretirano. Daje vtis zadostnega in hvaležnega motorja, vseeno pa bi rad v ponudbi videl še kaj zmogljivejšega na bencinski strani, denimo 1,5 turbo iz Insignie. Ne da bi bilo nujno potrebno, mogoče pa bi koga le premamilo.

Mogoče tega na prvi pogled ne izdaja, a je Grandland X prav uspela zmes praktičnosti (s kakšno pomično klopjo ali posameznimi sedeži zadaj bi jo še izboljšali) in prijetnega prevažanja. Pa še cena ni pretirana. Dotična bencinska izvedba se sicer po ceniku začne pri 24 tisočakih, testni bi jih veljal 30, prava mera pa je nekje vmes. In s popusti bi to verjetno pomenilo približno 25 tisoč evrov, kar je za sodoben in prostoren avto kar ustrezno.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja