Opel Frontera MHEV: Poceni zasnova me ne moti, dokler je kakovostna!

Tistim, ki se zmrdujete nad reciklažo imena v popolnoma drugačnem, neterenskem avtu, naj kar takoj povem, da je bila tudi tedanja Frontera le preimenovan izdelek od drugod, ne iz Oplove »garaže,« in da si jo je marsikdo zapomnil v precej boljši luči, kot si je morda v resnici zaslužila. Novodobna ima prav tako svoj nabor pomanjkljivosti, vendar znova tudi nekaj edinstvenih (če odštejemo enak avto z drugo značko in imenom) adutov, zaradi katerih je ne gre prehitro odpisati.

Zelo hitro je opazno, s kakšnim namenom je model znotraj skupine Stellantis izdelan (pretežno enak nosi tudi oznako Citroen C3 Aircross). Ponuditi čim več »avta« (vsaj prostora) za kar se da nizko ceno. Kot sem že omenil po predstavitvi, so taki, glede na umeščenost platforme v velikostni razred višje »raztegnjeni« križanci novodobna zamenjava za nekdanje karavane nižjega razreda, in tako prostorsko nikakor niso nesmiselni. Avto je bolj zajeten, kot bi ga morda kdo ocenil po fotografijah, predvsem je konkretno visok. Peljejo se zlahka štirje, morda celo pet potnikov, in v prtljažnik se da pospraviti lepo število kovčkov ali torb, še posebej ob spuščenem dnu, hkrati pa je vozilo še vedno prijetno kompaktno za manevriranje. Ne nudi prostorskega (in tudi siceršnjega) razkošja, vendar vseeno predstavlja korak naprej s prejšnjim Crosslandom. Na voljo je celo sedemsedežna izvedba, a v njej zna biti zadaj dokaj utesnjeno. In ne predstavljam si, da ostane kaj dosti prostora za prtljago.

Dobro vidne so tudi posledice tistega drugega. Varčevanja ne morejo skriti ne materiali ne tehnologija, čeprav je oboje na zadovoljivi ravni za manj zahtevne kupce in vsekakor ne zaostaja denimo za izdelki znamke Dacia. Blaga je v kabini bolj za vzorec (na vratih), prevladuje trda plastika. Ta niti ni moteča, razen na dveh koncih. Držali za plastenke nimata nobene možnosti prilagajanja ali oprijema (pa tudi trak je slaba rešitev) in obloga armaturne plošča pred sovoznikom je izdelana nekvalitetno.

S tehnološkega vidika se na prvi pogled, vsaj pri opremi GS, vse skupaj zdi kar moderno in celo nesorazmerno razkošno v primerjavi z ostalo opremo. Tudi voznik je deležen svojega zaslona, ne klasičnih merilnikov, toda grafike na njem se ne da spreminjati, lahko zgolj krožite med prikazi potovalnega računalnika. Se s stransko tipko na obvolanski ročici, kjer res ne bi smelo biti ničesar, povezanega z zaslonom, motite ter ves čas ponastavljate beleženje poti, in šele po določenem času ugotovite, da so tudi nastavitve avtomobila, ki jih imajo drugi model skupine Stellantis na osrednjem zaslonu. Nelogične so sicer tudi tipke na levi strani volana, kajti za dve smerni gor-dol (oz. plus-minus) res ni potrebe. Tudi glavni zaslon ima malo možnosti spreminjanja česar koli in zgolj »nujni« nabor funkcionalnosti. Ne da se denimo imeti naenkrat prikazane navigacije in še česa zraven. Hkrati pa sistem tako sili uporabnika, naj vključi Android Auto, da slednje raje prej kot slej popusti, in pač uporablja tisto. Kot bi bilo nekomu jasno, da je Googlov sistem preprosto boljši. Vsaj za določene zadeve so na voljo fizične tipke, razen za glasnost. Pogrešal sem tudi zagon s tipko in prostoročno odklepanje, res nisem več vajen telovaditi s ključem, in tudi obesek, ki me »tepe« po nogi je nadležen.

Za pogon je skrbela zmogljivejša različica dobro znanega hibrida, ki je s svojo kapaciteto baterijo in malim elektromotorjem nekje na pol poti med »blagim« in »polnim,« kar se kaže tudi v vožnji. Športnega ali dirkaškega značaja avtu ne daje, četudi podatki o moči niso napačni. Toda Frontera je, kar sem že omenil, dokaj visoka in tudi neaerodinamična, hkrati pa ne posebej lahka. Ni ravno lena, lahko dobro skoči, če je treba, so pa prehodi med zgolj bencinsko in z elektriko podprto vožnjo nekoliko robati in ne najbolj gladki.

Ročnega menjalnika ni mogoče dobiti, tudi ne vem, k čemu bi pripomogel, kajti to ni avto za »ubiranje« ovinkov. Samodejni dovolj lepo opravlja svojo nalogo, lahko pa je ob priganjanju v višjih vrtljajih nekaj več hrupa. Bistvene razlike med običajnim načinom D in možnostjo B nisem opazil, zdelo se mi je zelo podobno, edino morda je bilo rekuperacijsko zaviranje občasno nekoliko močnejše, vendar je bila tudi uglajenost delovanja nekoliko manjša. Po določenem obdobju preizkušanja sem nato obstal kar na načinu D. Zaviranje sicer ni zelo močno in kakšnega približka vožnji z enim pedalom v resnici ni, prav tako je malo ali nič vožnje popolnoma na elektriko. Pri nekaterih drugih modelih s tem pogonskim sklopom je bilo tega za odtenek več, vendar tudi pri njih ni mogoče mimo dejstva, da je kapaciteta baterije premajhna za kaj bolj konkretnega. Poraba se je ustalila malo nad šestimi litri na sto km, o čemer si lahko, glede na obliko in maso vozila ter obdobje testiranja vsak sam ustvari mnenje.

Podvozje se zdi bolj naravnano na udobje kot na kaj drugega, kar sicer pomeni dokaj lepo požiranje lukenj in neravnin, je pa občasno nekoliko nervozno in neodločno. Pri hitrejših vožnji skozi ovinke je precej nagibanja in lahko tudi siljenja iz smeri. Vozniških pomočnikov ni veliko, zelo radi pa piskajo. Ne zelo glasno, vendar z nadležnim tonom, zato sem vedno takoj šel v nastavitve in zadevo izklopil. Nisem pa našel načina, kako bi to storil hitreje, denimo z eno tipko. Seveda bi rad aktivni regulator hitrosti, ki se ga ne da dobiti, in bolje delujoče prepoznavanje znakov za omejitve hitrosti (oz. odsekov, kjer je križišče že razveljavilo prejšnji znak).

Testni primerek je predstavljal kombinacijo bolj zmogljive in bolj opremljene Frontere, torej največ, kar se dobi. Premogel je še paketa opreme za skupno tisoč evrov, ki pa mislim, da sta vredna tega denarja, saj med drugim prinašata vzdolžne strešne sani ter ogrevane sedeže, volan in vetrobransko steklo. Končnih nekaj več kot 26 tisočakov po eni strani ni malo denarja, a po drugi strani boste težko našli podobno velik in opremljen avto za bistveno nižjo ceno. Ali se splača še dodatno varčevati in poseči po kakšni od nižje postavljenih različic? Komajda. Motor že v tej izvedbi ne poka od moči, osnovni opremi pa manjka marsikaj tako pri videzu vozila kot pri funkcionalnosti.

HVALIMO:

• Veliko prostora v razmeroma kompaktnih dimenzijah (razen v višino)
• Udobno podvozje
• Solidna opremljenost pri dražjih izvedbah
• Kompetenten pogonski sklop

GRAJAMO:

• Veliko trde plastike in ne najbolj kakovostna izdelava
• Nedomišljeno upravljanje
• Omejene možnosti infozabavnega sistema in voznikovega zaslona
• Nekoliko robata združitev bencinskega in električnega pogona
• Zelo luknjičasta osnovna oprema