Olympus E-M1X: Bolje (pre)pozno kot nikoli?

Alan Orlič • 9. maja 2019 ob 06:42

Partnerja v svetu mikro štiri tretjine sta precej različno izkoristila priložnost, ki se jima je ponudila s precej manjšimi aparati in objektivi od nekdaj dominantnih zrcalnorefleksnih, katerim pa je falanga m4/3 skozi leta postaja vse bolj konkurenčna. In si še posebej pri videu odrezala svoj velik delež. Toda večina tega je pobral Panasonic in se na ta način tudi uveljavil kot pomemben proizvajalec, glavni začetni inovator Olympus je ostajal v senci, se ves čas bolj kot ne lovil in iskal svojo nišo. Ni nujno, da jo bo našel s profesionalnim orodjem E-M1X, je pa vsaj resno poskusil.

Uporabniki imamo čudne navade oziroma želje. Praviloma raje kupimo nekaj, česar verjetno nikoli ne bomo potrebovali, po možnosti večje, močnejše ali vsaj dobrega izgleda. Kar pomeni tudi dražje, kot bi bilo potrebno. Majhne stvari praviloma ne izgledajo dobro, če nič drugega, ne dajejo profesionalnega vtisa. Take so vsaj stvari v fotografskem svetu, kjer majhen fotoaparat že na daleč pomeni amatersko igračo, s katero se ne splača izgubljati časa. Resno?

Poglejmo novinca, E-M1X, kot so ga poimenovali. Kje so se vmes izgubile številke od 3 do 9, lahko le ugibamo, kajti prejšnji model smo poznalo pod oznako E-M1 II. Verjetno malo z imenom ciljajo tudi na Canonov profesionalni fotoaparat 1DX. Za vsak slučaj naj bo še ta podobnost, poleg ostalih. Takoj naslednja je baterijsko držalo, ki je tokrat del fotoaparata. Bateriji sta dve, ne le ena velika, kar je kljub manjšemu številu posnetkov prednost. Vsaka od njiju je manjša, poleg tega lahko eno polnimo, drugo uporabljamo, če nimamo še dodatnih, rezervnih. Na ta račun je fotoaparat konkretno zrastel, a še vedno manjši kot že omenjeni Canon 1DX. Držanje in dostopnost gumbov sta zelo dobri, kar nekaj jih je podvojenih za pokončno držanje. LCD zaslon je vrtljiv v vse smeri, razlog za to pa je video. Elektronsko iskalo premore 2,36 milijona točk in osveževanje 120 Hz, kar bi moralo zadovoljiti tudi zahtevnejše uporabnike.

Tipalo premore 20 milijonov točk in je vpeto v umirjevalnik. Slednji naj bi zmogel umiriti sliko za sedem vrednosti oziroma pomaga pri sestavljanju visokoločljivostnega posnetka z 80 milijoni točk. Najhitrejši zajem je 60 posnetkov na sekundo, občutljivost pa do ISO 25.600. Za majhno tipalo je to kar spodobno in po naših testih je ISO 12.800 še vedno uporaben. Avtomatsko ostrenje premore 121 točk, to je relativno malo, a Olympus pravi, da v ozadju pomaga umetna inteligenca, ki se zna prilagajati športu, ki ga fotografirate. Slednje naj bi pomenilo, da zgrešenih posnetkov praktično ne bi smelo biti oziroma bi moralo biti sledenje objektu mala malica. Že omenjeni vrtljiv LCD zaslon pomeni, da je novinec pripravljen tudi za video, kar pomeni 4K in bolj pomembno, različni načini zajema in gradacije v fotoaparatu. Skratka, vse omenjeno naredi “mini Canona 1DX” hudo zanimivega za različne resne dejavnosti. Zatesnjenost ohišja pred vodo Olympus obvlada že lep čas, vključno z vsemi resnimi objektivi.

Kar novincu manjka, je čas. Fotoaparat je odličen. Profesionalni objektivi, ki segajo od 14 mm do 600 mm (preračunano na 35-mm format), so tudi vrhunske kvalitete. Poleg teh je še se cel kup drugih zanimivih objektivov, recimo novinec 24 – 200 mm, 300 – 800 mm z vgrajenim telekonverterjem in še bi se našlo, nabor v svetu m4/3 je res obsežen, recimo že znani 80 – 300 mm f2,8, ki je manjši in lažji od večine klasičnih 70 – 200 mm f2,8. Olympus zna narediti tako optiko kot odličen fotoaparat, a na eni strani ga stiskajo zmogljivi žepniki z enopalčnim tipalom, na drugi pa polnoformatni modeli, ki lovijo zadnje resne ljubiteljske fotografije. In kam spada v tej skupini Olympus? Med tiste, ki iščejo svojo pot, želijo kvaliteto, hitrost in nesključen hrbet. Vprašanje je le, kako dolgo bo japonsko podjetje še vztrajalo in nagovarjalo resne fotografe, da prava izbira sliši na ime Olympus.

Olympus E-M1X je na test posodilo podjetje 3A Servis, d. o. o.