Z izginjanjem namenskega zvočnega izhoda iz telefonov se je ponudba slušalk še malo povečala, s tem pa je izbira postala še težja. Res je, da stare s prilagojevalniki delujejo, vseeno pa nisem mogel preskočiti priložnosti za preizkus Xiaomijevih vrste USB-C. Ker obljubljajo še zadušitev zunanjega hrupa (noise cancelling) in stanejo dobrih petdeset evrov, so me toliko bolj zanimale.
Slušalke s priključkom USB-C imajo vse več smisla, ker je to postal standardni vtikač androidnih telefonov. Tudi ultralahkih prenosnikov, a tam dotične slušalke ne delujejo, očitno jih sistem Windows ne podpira ali pa je kakšen drug razlog. Zato pa imajo vsi telefoni brez 3,5-mm luknje, razen Applovih s priključkom lightning, izhod USB-C. In poročam lahko, da sem zvok prek njega dobil na vseh. Tudi na tistih, ki klasični izhod še ohranjajo. Slušalke so torej širše uporabne kot bi mogoče sklepali na prvi pogled. Nekateri telefoni se sicer zmrdujejo, da niso priključene »preverjene«, toda dodatnih težav ne povzročajo.
To je sicer model za v uho, v bistvu že nekaj časa najbolj standardna oblika. Čepki so za mojo ušesno votlino, ki niti ni pretirano izbirčna, dokaj udobni. Zunanjega dela pa tudi ni preveč, da bi zelo motil. Obstajajo še kakšne bolj diskretne slušalke, a te so povsem v redu in izdelava se zdi dobra in dovolj je zaščite okrog kabla, da bi zadeva morala zdržati nekaj časa. Kajti prav »cvetenje« na stikih je glavna težava žičnih modelov, ki so zaradi tega bolj ali manj potrošna roba. Kot pa so tudi slušalke bluetooth, kjer je kritična točka (nezamenljiva) baterija. Nekje na pol poti od razvoda do desnega ušesa je mikrofon, v stičišču kablov pa »upravljalnik« s tipkami za glasnost in predvajanje/pavzo ter vklop ali izklop odpravljanja hrupov.
Prav ta lastnost me je najbolj mučila. Ker nisem povsem verjel, da deluje. In tudi pri prvih preizkusih doma sem precej okolice še vedno slišal. Ampak izničevanje zunanjega hrupa ni mišljeno za govor ali kaj podobnega, ampak za resen hrup z izrazito nizkimi ali zelo visoki frekvencami. Tako sem sredi leta pospravil svoje preizkušene čezušesne prijateljice Sony in namestil precej manjše in na prvi pogled manj sposobne Xiaomi. In doživel presenečenje. Ker sem še naprej lahko povsem nemoteno gledal serijo. Bučanja motorjev letala tudi po zamenjavi skoraj nisem slišal. Malenkost več kot prej, ampak zadušitev je bila še vedno uspešna. Vse skupaj pa tudi ni pobralo prav veliko telefonove energijske zaloge – od nekod pač mora priti napajanje –, tako da se bil zelo zadovoljen.
Malo manj me je prepričal zvok. Prav za serije in filme je kar v redu, tudi za youtube, za molj namensko poslušanje glasbe pa je precej odvisno od zvrsti. Uglašenost je sicer zanimiva. Pogosto imajo cenejši izdelki težave po celotnem frekvenčnem spektru. Te pa so v zgornjih tonih zelo dobre in čiste, tudi v sredini jim kaj dosti ne manjka, zato pa so skoraj popolnoma brez basov. Kakšen pop ali klasika zato izpade precej solidno, rock in kakšni drugi žanri z bolj intenzivnim drgnjenjem po nižjih frekvencah pa so malo osiromašeni. Kot vedno se nekje najde kompromis in zelo pogosto je ta prav v zvočni podobi. Na svojem telefonu v nobeni od aplikacij za glasbo nisem našel izenačevalnika niti ga ni v nastavitvah. Če sem ga naložil posebej, pa se to ni obneslo najbolje. Zato je zvok pač tak, kakršen je.
Ne glede na basovski primanjkljaj se mi te slušalke ne zdijo napačne. So dobra rešitev za telefone brez klasičnega zvočnega izhoda, boljša kot priložene ali prilagojevalnik, ki lahko vedno ostane nekje pozabljen. Zraven pa precej spodobno odpravljajo hrup in omogočajo nemotene užitke v priljubljenih vsebinah.
Brez komentarjev