Že pred časom sem našel precej zanimivo in razburljivo pot, z malo prometa, zavitimi in ozkimi cestami navzgor in navzdol ter skoraj neokrnjeno naravo in lepimi razgledi.
Zelo rad raziskujem bližnje in daljne kotičke, a kaj, ko si običajno ne morem vzeti celega dneva le zato, da bi po dolgem in počez prekrižaril izbrano slovensko pokrajino. Zato sem toliko bolj vesel, da mi je uspelo najti krožno pot z začetkom in zaključkom v Ljubljani, dolžine slabih sto kilometrov, kjer avtomobil preizkusim na zelo različnih podlagah. Nanjo sem zapeljal tudi nadvse zanimiv prijeten Audi Q5 Sportback, ki ga je v drugi barvi pred letom dni preizkusil že Matjaž. Da se torej ne bi ponavljal, saj gre za enako vozilo, bo tokratni test nekoliko drugačen in bolj oseben.
Na začetku me pot vodi po Ljubljanski obvoznici do Škofljice in nato preko barja do Iga. Avtocesta je popolna, da preizkusiš voznikove pomočnike in uživaš. Sploh če sediš v udobnem, razmeroma prostornem, čeprav se mi vedno zdi, da so Audiji notri glede na zunanje mere manj prostorsko radodarni, kot bi lahko bili, zanesljivem in varnem Q5 Sportback z dvolitrskim turbo dizelskim agregatom, štirikolesnim pogonom in dobrimi dvesto konji. Pogosto slišim, da marsikomu prilagodljivi ohranjevalniki hitrosti niso najbolj všeč, kajti zavirajo in pospešujejo prehitro, ali prepočasi oziroma nikdar tako, kot si želijo. Meni pa pogosto ugaja, da sem lahko vsaj za hipec manj pozoren na vozilo pred seboj. Ko smo že pri pomočnikih. Podobno kot ohranjevalnik se obnese sistem za ohranjanje vozila na voznem pasu in zaslonček v višini oči (HUD). Spet nekaj, kar podpira mojo lenobo, a tega, da mi je všeč, se ne mislim sramovati.
Q5 je opremljen z vrsto voznih načinov, toliko jih je, da je morda, kateri odveč, a za omenjeni del je zaradi oblike in kakovosti vozišča popoln komfortni. Pri izboru načinov avtomobil prilagaja višino, trdoto podvozja in volana ter delovanje sedemstopenjskega samodejnega menjalnika. Omenjeni zagotavlja najbolj umirjeno vožnjo ter s hitrejšim prehodom v višje predstave in težnjo po nižjih vrtljajih motorja vpliva na porabo. Ta se je sicer po tednu dni, ko sem imel avtomobil pri sebi, ustavila pri 7,1 litra na sto kilometrov.
Po popolnoma ravninskem delu poti, ki se potem ponovi še v zaključku, sledi vzpon na Kurešček in nadaljevanje po cesti do vasi Rob. Za ta del in nato za vožnjo po serpentinasti cesti do vasi Sela, je najbolj izbrati dinamični športni vozni način, kajti tam je nekaj lepih in odprtih zavojev, ki jih z veseljem spelješ malce hitreje. Pri tem pomaga štirikolesni pogon, ki pri Q5 ni stalen. Večino časa za pogon skrbita prednji kolesi in le ko tipala zaznajo kakšne nepravilnosti, tedaj nekaj moči dodajo na kolo, ki jo potrebuje. Tudi zaradi tega je vožnjo skozi ovinke kot po tirnicah. Nobenega zdrsavanje, siljenja iz ovinka ali škripanja gum. Čeprav je cestišče tu pogosto ozko vendar gladko, avtomobila zaradi tršega podvozja ne trese. Še bolj pomembno pa je, da samodejni menjalnik primerno prestavlja, da je moči vedno dovolj. Ob nenadni želji po pospeševanju iz ovinka ali po klancu navzgor.
V vasi Selo se začne po moje najbolj spokojen del poti, ko se po makadamski cesti spustiš v dolino reke Iške in se nato dvigneš na drugi breg, po kateri nadaljuješ vožnjo do vasi Sveti Vid. Za ta odsek sta primerna dva vozna načina. Najprej način za vsa cestišča (all road), ki prilagodi vzmetenje, da med vožnjo po makadamu tresenje in vožnje preko lukenj ni pretirano moteče, in nato še način za vožnjo izven cestišč (off road), če se odločiš, da v dolini za kratek čas zaviješ na pot, ki se vije ob reki in kjer boš moral prevoziti nekaj potokov. Tedaj poleg mehkega vzmetenja do izraza pride še dvignjeno podvozje. Z nekaj več kot 20 centimetri Q5 sicer ni primeren za absolutna brezpotja, toda zlahka bo prevozil katero od slabših traktorskih poti. Če bo nuja, kajti v takšnih primerih in brez izkušenj lahko hitro narediš kakšno kapitalno neumnost. Atraktiven je še odsek tik pred Svetim Vidom, kjer je v gradnji nova cesta. Še ni asfaltirana, a širok in predvsem gladek makadam dovoli hitrejšo vožnjo, med katero se v suhem vremenu za avtomobilom vije zavesa prahu. Še dobro je, da pot poteka skozi gozdič in travnike, kajti drugače užitek ne bi bil mogoč. Saj si ne želiš, da bi zaprašil ljudi in njihove vrtove.
V vasi Sveti Vid je za tabo približno polovica predvidene poti. Pot nadaljuješ po grebenu, iz katerega je lep razgled na obe strani, vse do ceste, ki se vije od Cerknice do vasi Rakitna ter nato navzdol do ljubljanskega barja. Cesta je lepa in nekateri ovinki spet dovolijo nekaj uživaštva. Ob upoštevanju prometnih predpisov in skrb za kolesarje in motoriste, ki jih je na tem odseku pogosto veliko.
Užitek je bilo pot, ki običajno zahteva slabi dve uri mojega časa, prevoziti z Audijem Q5. Ničesar pomembnega mu ne manjka, morda ima česa celo preveč, a to seveda stane kar nekaj denarjev. Cena testnega primerka je bila več kot 80 tisočakov. Poleg tega je še nekaj. Da se odločiš zanj, potem moraš verjeti v dizelski pogon, biti pripravljen, da bo cena goriva rasla in mora ti biti všeč oblika tega vozila. Kar je, kakopak drugače, subjektivno. Torej govorim zase. Praktično mi je bilo na tem vozili všeč vse z izjemo za moj okus prevelike porabe in cene, ki močno presega moje finančne zmožnosti. A zaradi tega ni bil užitek voziti ta avto nič manjši.
Brez komentarjev