Menim, da je Megane po krivici eden izmed »pozabljenih« prvih dobrih električnih avtomobilov, vendar mi je jasno, da je vsaj dobršen del krivde na strani Renaulta! Zdi se, da so nanj preprosto pozabili.
Ni samo (pre)dolg razvojni cikel, ki zavira dobršen del podjetij. Zaradi hitrega razvoja predvsem baterij se bodo morali znebiti ustaljenega modela, po katerem zadostujejo manjši kozmetični popravki nekje na polovici življenjske dobe generacije modela. Da takšno razmišljanje ni več na mestu, dokazuje ravno Megane, o katerem sva z Matjažem že veliko povedala.
Kar je velika škoda. Vizualno je še vedno sodoben in v mnogočem izstopa iz povprečja dolgočasno generično oblikovanih kitajskih modelov. Tu pa so še odlične vozne lastnosti. Užitek ga je hitreje pognati po lepi ovinkasti cesti, katere se drži kot klop. Vsaj dokler poleg ne sedi oseba, ki bi nergala in zahtevala, da se umirim. Megane je v marsičem odličen električni avtomobil, ki bi ga z veseljem imel, če bi mu primerno znižali ceno in odpravili slabosti, ki so me najbolj težile. Pridemo do tam. Za trenutek se bom zadržal pri ceni. 42 tisočakov (cenik), kolikor stane testni model esprit Alpine, se mi zdi v primerjavi s kitajsko konkurenco preveč. Že to, da podobno dobro opremljeni in večji MG S5 stane šest tisočakov manj. Navdušenje nad videzom in občutki, ki mi jih je zapustil za volanom, redko kdaj odtehta višjo ceno v tem razredu.
Rak rana tega modela je baterija. Ampak ne v vseh voznih scenarijih. Spodbudno je opazovati porabo med 14 in 15 kilovatnimi urami, ko uživaš v vožnji po regionalnih cestah. Kajpada je poraba na avtocestah višja. Po osemsto kilometrih, od tega polovica po teh, se je ustalila na 17,9 kilovatne ure. Glede na temperature, ki konec aprila in v začetku maja niso bile vedno spodbudne, pravzaprav odličen rezultat. Oziroma bi bil, če baterija ne bi imela kapacitete samo 60 kilovatnih ur!
Ne dam dosti na obljubljen doseg. Vse preveč je spremenljivk, ki vplivajo nanj. Kar pa si želim od svojega avtomobila, je 300 kilometrov po avtocestah s 70 odstotki baterije. Torej, da se na pot odpravim z 80-odstotno napolnjenostjo in se vrnem z desetimi odstotki. Tako je v dosegu »Ljubljančana« praktično cela Slovenija in še dobršen del okoliških držav. S 60-kilovatno baterijo so to utopične želje. Dosegel sem kvečjemu malo prek 200 kilometrov. Za več bi po moje morala imeti vsaj 77 kilovatnih ur. Kakršno imata podobno velika Cupra Born ali VW ID.3.
80 odstotkov sem omenil zaradi druge težave. Omejene hitrosti polnjenja, ki je pod krivuljami večine tekmecev. Ob preprostem dejstvu, da bi moral čakati še enkrat toliko časa, da bi baterija dosegla 100-odstotno napolnjenost, kot ga je preteklo, da je dosegla 80-odstotno. Čeprav tudi 28 minut ni ravno spodbuden rezultat. Če bi Renault povečal hitrost polnjenja in konkretno skrajšal čas polnjenja, potem manjša baterija ne bi bila tako velika težava.
Megane je žrtev starega razmišljanja avtomobilske industrije. Pred petimi leti je bil odličen električni avtomobil. Do neke mere še vedno je, vendar so na površje izplavale težave, na katere proizvajalec ni odgovoril. Najmanj, kar bi morali storiti že pred leti, je ponuditi različico z večjo baterijo ter hkrati nadgrajevati druge ključne elemente, ki se najhitreje razvijajo in pomembno vplivajo na porabo energije ter hitrost polnjenja. To ni več na ravni, kakršno od avtomobila, ki mu ni namenjena vloga mestnega ali drugega avtomobila v družini, pričakujemo! Megane vpije po spremembah, kot žejen v puščavi po vodi.
Brez komentarjev