Fordov »ultimativni« poltovornjak sodi ali bi moral soditi med redka vozila, v katere sedeš s pravo merico strahospoštovanja. Čeprav poka od moči je hkrati krotek kot »žrebec«, ki »jezdeca« varno vodi prek zahtevnejših brezpotjih!
Veličino je Raptor pokazal že med predstavitvijo na poligonu v Pivki, kjer je bil posnet spodnji video. Avtomobil se od tedaj ni spremenil, le vozil sem ga dlje in kjerkoli sem želel. Občutki so fantastični, a sem obenem dojel, zakaj zame »mrcina« ni primerna! Še vedno pa se z veseljem ozrem, ko se kakšna pripelje mimo in preseneča me, da jih sploh ni malo! Očitno so »predatorji« priljubljeni med ljubitelji evropskih izvedb ameriških poltovornjakov.
Raptorja nima nobenega smisla preizkušati na enak način, kot z Matjažem preizkušava vozila za običajne smrtnike. Kaj naj pograjam? Da je velik, da ga težko parkiraš, da je predrag (od 72.290 evrov naprej) ali da je poraba velika? Kaj pohvalim? Da je velik, da poraba za »tovornjak« ni velika, da sediš visoko kot kralj, da spleza kamorkoli (dobesedno)? Tako bi ocenil Rangerja, ki ga vidim kot delovnega konja gradbenikov, gozdarjev, obrtnikov in ne Raptorja, ki je bolj usmerjen v preživljanje prostega časa v divjini in kazanje, da ima voznik »cojones«. Zadnjega ne mislim prevajati. Povem zgolj to, da je beseda mišljenja v pozitivni luči.
Je daleč izven moje lige in odkrito rečeno tudi potreb, toda imel bi ga zaradi dobrega pomočnika za vožnjo po brezpotjih in enega bolj praktičnega razloga. Ker živim ob razmeroma prometni cesti, imam pogosto težave s hupanjem in nevarnimi obvozi po nasprotnem pasu cestišča, ko ritensko lezem z dvorišča. Ko sem to počel z Raptorjem, ni nihče hupal ali me teatralno obvozil. Pohlevno so čakali, da sem se jim umaknil. Ni me motilo, da je velik. Očitno sem se navadil voziti takšne, edino smešno je bilo, ko sem prednji del zapeljal na pločnik pred parkirnim mestom, da zadek ni segal do polovice ceste. Med iskanjem pakirnega mesta in parkiranjem se je preprosto treba malo znajti!
Nekateri sanjamo o tem, da bi se po kozji potki povzpeli na vrh hriba, kamor noben drug avtomobil ne more. Ali prevozili kamnito puščavo čez drn in strm. Lažje reči, kot storiti. Vožnje po brezpotjih zahteva znanje, izkušnje in veščine upravljanja z vozilom v nepričakovanih razmerah. Česar večina od nas, če si priznamo ali ne, nima! Tu nastopi pomočnik za vožnjo po terenu, ali bolje rečeno ohranjevalnik hitrosti izven urejenih cestišč. Vklopite ga, nastavite hitrost do največ 32 kilometrov na uro in nato zgolj obračate volan, pri čemer vam je v pomoč pogled sprednje kamere z vrisano sledjo, po kateri se avtomobil premika. V izogib trčenjem z ovirami. Škoda, da ne deluje enako dobro med ritenskim umikanjem nazaj, ko se gozdna pot nenadoma konča in nimaš prostora za obračanje. Takrat spet pomaga pogled na sredinski zaslon, le voziti je nekoliko težje. Zmogljiv motor, Foxovo vzmetenje, štirikolesni pogon, višina podvozja z velikim vstopnim in izstopnim kotom, terenske pnevmatike in prgišče uporabnih pomočnikov pa so jamstvo, da se tudi kakšen amater med terenskimi vozniki pripelje tja, kamor se z do njega manj prijaznim »terencem« ne bi. Zato pravi, da je Raptor najbližje vozilu, ki v dobršnem delu po brezpotjih vozi sam.
Osrednji zaslon mi je pustil mešane občutke. Všeč mi je, da je velik in pregleden, a bi si želel hitrejšega vklopa in odzivnosti. Ne morem najti nobenega trdnega opravičila, zakaj ne more biti pripravljen trenutek zatem, ko odprete voznikova vrata. To preprosto pričakujem od sodobne informacijske tehnike, med kar »plošča« na sredini armature pravzaprav sodi. Kot vedno so nekatere funkcije hitro dosegljive, spet druge je treba poiskati v menijski strukturi. Na srečo tiste, ki jih redko potrebujemo. Ford v tem primeru ni šel po poti eliminacije čim več fizičnih gumbov, zato so gumbi za prilagajanje klimatske naprave še vedno fizični. »Hvala bogu«, saj vemo, da je zaradi tega življenje veliko lažje. Pred voznikom je še drugi zaslon s terenski duši prilagojenimi digitalnimi prikazovalniki. A ker je možnosti prilagajanje malo, se sprašujem, ali se ne bi bolj prilegli analogni kazalniki?
Možnosti za prilagajanje vozila je kar nekaj. Prepričan sem, da bi večina najprej posegla po ročnem spreminjanju hrupnosti izpušnega sistema in trdote podvozja. Prilagajanje obojega je vključeno v vozne načine, za moj okus jih je celo preveč, a način »Baja« (imenovan po dirki terenskih vozil v mehiški puščavi) je nadvse atraktiven. Morda se bo komu zdelo, da je tipk na volanu veliko, a so dokaj logično razporejene in nudijo hitro dojemanje, čemu so namenjene. Nekaj časa za privajanje je potrebno, a potem je upravljanje z vsemi tipkami in možnostmi na zaslonu podzavestno.
Vprašali so me, koliko porabi. Pravim, da je poraba odvisna od zornega kota. Skoraj štirinajst litrov je hkrati veliko za osebno in malo za tovorno vozilo. Vse je torej odvisno, kako nanj gledate. Voziti ga ni pretirano težko kljub teži bogato preko dveh ton, kamer in tipal ima dovolj, da velikost večinoma ne moti, in tudi sicer se dobro znajde na običajnih cestah. Krivda je na plečih voznih pomočnikov, ki delujejo v skladu s pričakovanju. To velja tako za prilagodljivo ohranjevanje hitrosti z ohranjanjem voznega pasu kot za pomoč pri parkiranju, kar pri tako velikem in težkem avtomobilu dobi novo raven uporabnosti.
Raptor se znajde na vsakem cestišču, vendar je obenem razumljivo, da ne more biti cestni dirkač, če je obut v terenska obuvala. Vsaj malo se zagotovo opazi, da je na zadnji klopi manj prostora, kot bi ga bilo, če zadaj ne bi bilo tovornega kesona pokritega z električnim zložljivim (rolo) pokrovom. Ker prtljažnega prostora ni, mora biti pokrit, kajti drugače ne vem, kako bi jo odnesle torbice, nahrbtniki in druga prtljaga med deževnim dnevom. Škoda le, da mehanizem zasede veliko prostora in da je pokrov dokaj nizko nad površino kesona, zaradi česar ne more pokriti nekoliko višje škatle. Se mi je zgodilo med prevozom večjega zvočnika, ko na veliko srečo ni deževalo. (konfigurator)
Brez komentarjev