ODKLOP Ford Focus ST: Med pokanjem motorja sem se jezil nad mokrimi cestami

Za večino neuporaben, a obenem tako zelo zabaven, da sem užival za volanom. In to kljub grozečim pogledom sovoznice ob vsakičnem globljem pritisku na stopalko za plin!

S svojimi spretnostmi in cestami, na katerih sem se »delal frajerja«, sem izkoristil kvečjemu polovico, kar Ford Focus ST s paketom Track Pack dopušča. To je hitro postalo jasno po radovednem preklopu na način za dirkališča, kjer je jasno zapisano, naj ga raje na »normalnih« cestah ne uporabim. Obenem se mi niti ni sanjalo, da je možno fizično nastavljati razteg in kompresijo vzmeti. Zakaj bi to sploh hotel? Jasno je, zakaj. Da bi na dirkališču in nikakor ne na strehi nakupovalnega središča na Rudniku, iztisnil zadnje atome. Kar se od najboljšega Focusa, različice RS ne bo, vsekakor spodobi.

Niti na misel mi ni prišlo naredit običajnega testa, se hudovati ali navduševati nad udobjem, prostornostjo, voznimi lastnostmi, porabo in še čim, saj se ne čutim sposobnega. Morda bi znal povedati kaj več, če bi se zapeljal na kakšno od bližnjih dirkališč, a ker tega nisem naredil, ne mislim pametovati. Ostanejo torej občutki in ti so bili milo rečeno navdušujoči.

Motili so me vozniki »nabritih« avtomobilov, s katerimi »pokajo« med pospeševanjem na Celovški, a tokrat sem bil sam med njimi. Nisem vedel, kako te ta zvok zasvoji. Skoraj tako, kot tišina električnih avtomobilov, ki zame pomeni drugo skrajnost. Hudomušno, kar je obenem dober opis voznih lastnosti Focusa, je bilo pripeljati sina do njegovega prijatelja, ki meni, da mora avto hrumeti, in pritisniti stopalko za plin. Sem rekel na glas. Nisem hotel. Obenem sem bil kar malo žalosten, da v tistem tednu, ko je bil »zelenec« parkiran pred mojim pragom, niti enkrat ni sijalo sonce. Saj ne, da se ne bi držal mokrega vozišča kot pijanec plota, le užitek je večji, če je suho. Kaj sem počel? Prosim, da organi pregona zamižite na obe očesi. Ves čas vozil v športnem načinu in po omejitvah, s hitrimi skoki na semaforjih (do omejitve) in občasno stopalko do tal na odprtem cestišču preko polj, ko kilometer pred mano ni bilo ničesar živega. Kadar so bili odseki vijugasti, je bil užitek toliko večji. Mislite si, karkoli hočete, a ko zastaviš ovinek in pospešuješ, Focus ostaja na zamišljeni liniji, saj takrat v ospredje stopi računalniško vodena zapora diferenciala. 

Kombinacija bencinskega motorja z ročnim menjalnikom mu pristaja, saj ročno prestavljanje bolj poveže voznika z avtomobilom kot samodejno. Pomembno je, da sam prilagajaš predstavljanje, kot misliš, da je prav, pri čemer se mi nikdar ni zdelo, da bi motor začel obilno tuliti. Preko palca pa bi rekel, da se prebudi, ko »kazalec« preseže dva in je najbolj odziven, ko preseže tri tisoč obratov na minuto. Gre seveda tudi višje, ako bi rad iztisnil iz motorja zadnje atome moči. Tej moči so podrejene nastavitve lastnosti, ki obenem niso najbolj »prijazne« do zadnje plati. Nekaj udobja je, vendar se čuti vsaka malce večja luknja in prehitra vožnja preko ležečega policaja ni najbolj prijetna. Nima smisla, da se zaradi tega pretirano razburjate. Popolno udobje in športni užitki gredo le redko skupaj (če sploh).

Na eno stvar pa bi vseeno želel opozoriti, kar me žuli že nekaj časa. Ford je prijetno presenetil z novim minimalistično oblikovanim uporabniškim vmesnikom osrednjega zaslona, a nečesa mu še ni uspelo narediti. Kot ni uspelo večini avtomobilske industrije. Vse bolj me moti, da se sistem ne zažene hipno, bodisi ko voznik sede v vozilo ali ko stisne gumb za prižig motorja. Čemu čakanje in potem morebiti še strinjanje z različnimi opozorili ali omejitvami, kar zgolj kazi pogled na uporabnejše funkcije.

Kar se tiče barve, presodite sami. Meni se zelena dopade, moji najstnici, ki se je obenem razburjala, da je zadaj zanjo bolj malo prostora, pač ne. Ampak to je subjektivno. Razumi tako ali drugače, a ker se mene tiče, športna različica Focusa nudi zvrhan koš zabave in te prisili, da so osredotočen na vožnjo. Na kar zaradi vse bogatejšega seznama voznih pomočnikov radi pozabljamo.