»Dragi, internet spet ne dela«. Da bi se izognil zoprnim vprašanjem, sem nabavil boljši brezžični usmerjevalnik, saj se mi ni dalo razlagati, da če vsi štirje »visimo« na internetu ter gledamo visoko ločljive videe, potem je normalno, da omrežje »šteka« in zmrzuje.
Za delovanje omrežja je najpomembnejše, kje je usmerjevalnik. A smo tudi najbolj omejeni. Postavimo ga tja, kjer je kabel za priklop, in ker ne gre ravno za oblikovno lično napravo, ga najraje nekam skrijemo. Ni priporočljivo. Kazi interjer ali ne, naj bo nekje visoko pod stropom, od koder ima neoviran »pogled« na mesta, na katerih uporabljamo v omrežje priključene naprave. Lažje reči kot izvesti, a z malo truda in poskušanjem prej ali slej najdemo ravno pravšnji položaj.
Težje je izbrati usmerjevalnik v poplavi teh. Poceni ali dragega? Kakšna pa je sploh razlika? Usmerjevalnike oglašujejo z omembo največjih možnih hitrosti. Od 11 Mb/s smo v dobrih petnajstih letih z najnovejšim standardom (ac) prilezli na zavidljivih 1,9 Gb/s. Omejeno uporaben podatek, saj se tolikšni hitrosti zaradi narave delovanja brezžičnega omrežja ne bomo niti približati. Realne hitrosti so, pa še to, če so vsi pogoji idealni in tudi naprave podpirajo tehnologijo usmerjevalnika, nekje okoli polovice ali raje še manj od te številke. Njihov smisel je drugje. Ker si usmerjevalnik »delijo« vse naprave, je po logiki stvari realno pričakovati, da več, kot jih je, manj bo problemov v omrežju usmerjevalnika oziroma bodo imele vse na voljo zadovoljivo hitrost za delovanje. Teoretično je to res, v praksi pa spet naletimo na omejitve.
Poleg tega, da brezžično omrežje deluje po načelu voki-tokijev, to počne le z eno napravo hkrati. V omrežju pa je veliko podatkov lačnih naprav in vse delujejo. Kako to? Gre za načelo kratkih rafalov podatkov. Usmerjevalnik v zelo hitrem času zadosti potrebam prve naprave, se posveti drugi, nato tretji in tako naprej ter potem postopek ponavlja v nedogled. Zato pravimo, da si vse naprave delijo najvišjo hitrost omrežja. Kar pa po drugi strani pomeni tudi, da mora biti usmerjevalnik procesorsko dovolj zmogljiv, da proces poteka mehko in brez težav. Več kot je sočasnih naprav v omrežju, bolj pomembna postaja zmogljivost usmerjevalnika in od tod tudi delček razlike v cenah med usmerjevalniki, ki sicer podpirajo isti standard in imajo podobno največjo hitrost prenosa podatkov.
Letos v osredje vstopa tehnologija mu-mimo (del standarda ac), ki obljublja noro visoke hitrosti. Zelo na hitro. Samo mimo (več izhodov) dopušča, da usmerjevalnik napravi pošilja podatke po več kanalih (več antenah), z dodatkom mu (več uporabnikov) pa to lahko počne z več njimi sočasno. A vse, kar smo do sedaj napisali glede načina delovanja omrežja, še vedno velja. To pomeni, da če je v omrežju veliko sočasnih naprav, od tega nimamo nič, saj se hitrost ustrezno porazdeli. Prav tako nimamo nobene uporabne vrednosti, če naprave v omrežju tehnologije ne podpirajo. Večina je pač (še) ne. Ker pa usmerjevalnikov ne menjamo na vsake dve ali tri leta kot pametne telefone, pomeni nakup najnovejšega nekakšno pripravljenost na prihodnost.
S tem pa si verjetno še niste odgovorili na vprašanje, ali kupiti usmerjevalnik za nekaj deset evrov ali dražjega. Težko je nedvoumno odgovoriti na vprašanje, saj je zadovoljstvo z delovanjem odvisno tudi od kakovosti, ki ni nujno pogojena s ceno, načeloma pa si lahko pomagate s temle. Ako bosta v omrežju sočasno delovali dve napravi ali pa tri, potem bo verjetno zadostoval tudi cenejši, čeprav bi predlagali, da podpira standard 802.11n (450 Mb/s). Če pa je naprav več, potem se raje odločite za dražjega od sto petdeset evrov.
Brez komentarjev