Od pogovorov dveh z nasprotnih bregov večina nima nič
Marjan Kodelja 25. maja 2018 ob 06:20

Kakih dvajset let nazaj sem se naposlušal Rudija Brica, takratnega direktorja podjetja Hermes Softlab, z njegovo smelo idejo, da bi Slovenija postala dežela »softvera«. Če bi le država spodbujala to industrijsko vejo. Pa je ni in … Podobne debate, to pot na temo e-mobilnosti s poudarkom na polnilni infrastrukturi, sem se naposlušal ta ponedeljek. Na eni strani predstavniki države, industrije, na drugi entuziasti, ki kot vegani, zavračajo vse »mesnato«. Šalo na stran. Niti približno niso tako fanatični, zelo strpni so, imajo prave ideje, vendar ker živijo s tem, ker je to njihova strast, ne morejo razumeti običajnega uporabnika. Nekoga, ki bi se, ko in če bi se mu zahotelo, odpeljal na kavo v Portorož. In če sem odkrit. Tudi predstavniki države, industrije, povprečnega uporabnika, njegovih potreb, čemu so se pripravljeni odpovedati, niti približno ne razumejo. Kot le tega ne zanimajo njihove težave. Birokratske ovire, neprilagojena zakonodaja, želje politikov, pa sem dejal milo, in nerentabilni poslovni modeli.

Društvo za soustvarjanje trajnostne družbe Trajnostni.org in portal Emobility.si sta organizirala posvet z okroglo mizo, ki je izpostavila aktualne izzive elektrifikacije prometa v Sloveniji in širše.

Kar nekaj električnih kilometrov sem že naredil, priznam pa, da sem vozila vedno polnil doma. Niti pomislil nisem na javne polnilnice, ker se moraš predhodno nekje prijaviti, imeti pravo kartico, pa tudi dostikrat so preprosto zasedene. Dobra odločitev. Ker polnilnice ponuja več ponudnikov, že pri nas potrebuješ nekaj tovrstnih kartic, plačevanja naročnin in še česa, ako se hočeš odpraviti v tujino, se kartice množijo sorazmerno s številom obiskanih držav. Oblika plačevanja pa kot …. bi stal pred branjevko in solato plačal po minutah pogovora z njo, ne po teži. Napad na ubogega predstavnika Petrola, ki se je na vse pretege trudil opravičiti delodajalca, a mu ni najbolj uspevalo, je bil povsem pričakovan. Ampak sem pri dilemi običajnega uporabnika. Njemu je vseeno za izgovore, zakaj obračunavajo tako, zakaj občasno polnilnice ne delujejo in podobno. Ne verjamem popolnoma očitkom Petrolu, da v resnici zavira razvoj e-mobilnosti, ker noče izgubiti prihodka na račun prodaje naftnih derivatov, ampak saj veste, kjer je dim, je tudi ogenj. Ko bom imel električno vozilo, si namreč želim preprostost, ki sem je deležen pri običajnem vozilu. Pripeljem, »natočim« (kilovate, ne minute), plačam z denarjem ali plačilno kartico, odpeljem. PIKA. In tega, kot so povedali na okrogli mizi, ta trenutek ni. Kljub dejstvu, da smo po številu polnilnih mest na prebivalca v vrhu EU.

Vrnimo se k povprečnemu uporabniku. Uporaba električnega vozila zunaj kroga par deset kilometrov okoli doma, zahteva načrtovanje. Ne usedeš se za volan in odpelješ, ne da bi sploh vrgel oko na merilnik ravni v posodi z gorivom. Prej o poti razmisliš. Kolikokrat bom moral na poti napolniti baterijo. Pa ne do 100 odstotne napolnjenosti, ker to predolgo traja, temveč do 80 odstotkov. Koliko časa mi bo polnjenje vzelo, kar bo vplivalo na čas potovanja, pa recimo, kako v plan vključiti zasedene ali celo, naj hudič nima mladih, polnilnice v okvari. Hud miselni napor! Zahtevati, da presedlamo na električna vozila, hkrati pa ne storiti ničesar, da bi omilili prehod na razmišljanje iz zore avtomobilistične revolucije, pa je tudi iluzorno. Kar kliče po aplikaciji, ki bi pot načrtovala namesto nas. Vendarle, kdo jo bo naredil? Industrija gotovo ne, kajti neposredno z njo ni mogoče služiti, pa glede na trenutno modo, bi vsak ponudnik več kot ene polnilnice izdelal svojo, v katerih konkurence ne bi bilo. Torej je le država tista, ki bi se lahko spopadla s to idejo.

Malo verjetno. Kajti vrh politike, tako pa bo tudi z novo vlado, uporablja besedo e-mobilnost zgolj za promocijske namene, če mu to koristi, razumejo pa je ne. Elektrifikacija transporta, pa čeprav predstavlja manjši del porabljene energije, je pogled v prihodnost, vlaganje v razvoj družbe, predvsem pa skrb za okolje. Tega se sicer veliko ljudi zaveda, vendarle marsikdo tudi rad sedi ure dolgo na okroglih mizah, kjer prepričani prepričujejo prepričane! Ne zanimajo me ovire in izgovori. Zanima me, kdaj bo vsaj pol vozil na slovenskih cestah električnih, potem pa pričakujem, da bodo ovire na vseh področjih odpravljene, ne da bi se z njimi sploh soočili. Naj politiki in državni uredniki naredijo to, za kar jih plačujemo. Ali pa pač rečejo, da Slovenije e-mobilnost trenutno ne zanima, da ni za nas in da se tega ne bomo šli! Eno ali drugo, ker električna mobilnost se bo zgodila sama po sebi, le da bomo takrat »zadnji na vasi«.

Sporočilo dogodka in okrogle mize je sicer bilo sklepčno: Slovenija potrebuje celovito rešitev za učinkovito e-mobilnost, za njeno uresničitev pa bodo morali skupaj stopiti vsi – država, elektro podjetja in zasebni kapital.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
2 komentarja
  • Marjan, jaz tega stavka ne razumem (pa sem štromar): “Elektrifikacija transporta je predvsem pa skrb za okolje.”
    A lektrika za vaša e-vozila pride iz zraka? Jaz jo namreč domov dobim iz TEŠ6, Petrol pa jo uvaža iz bosanskih termoelektrarn, ki so še v slabšem stanju, kot naša. A lahko to malo utemeljiš?

    S spoštovanjem, Andrej.

  • Z veseljem. Res je, da elektrika pride iz TEŠa in NEKa, vendar so tudi drugi, obnovljivi viri (sonce, veter) ter možnost skladiščenja te energije in kasnejše polnjenje baterij vozil. Na tem posvetu so nekaj malega govorili tudi o tem. Logika pa mi veleva še nekaj….nisem sicer 100 odstotno prepričan, a verjetno bo držalo. Na primer, če termo elektrarna zagotavlja električno energijo za recimo 100 tisoč vozil, verjetno manj obremeni okolje, kot enako število vozil z motorjem na notranje izgorevanje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja