Naj mi oprostijo vsi nebodigatreba »hejterji«, kajti tako dobro, kot sem se počutil za volanom Forda Mustanga Mach-E, se že dolgo nisem! Obenem sem dojel, kar ves čas slutim!
Pozabili smo, da je lahko avto več kot prevozno sredstvo, ki te s čim manj napora, čim bolj udobno in ob čim nižjih stroških pripelje iz točke a do točke b. Vožnja je lahko užitek. Američani se tega dobro zavedajo. Nenazadnje so oni izumili mišičnjake, medtem ko smo Evropejci škilili proti udobnosti in energetski učinkovitosti. Še vedno sicer menim, da Mach-E nima razen imena nič skupnega s prerijskimi konjički, s katerimi frajerji rohnijo po Ruti 66. Vseeno se je pokazalo, da ima samosvoj karakter. Ne začutiš ga takoj. Moraš se znebiti predsodkov, ne paničariti zaradi padanja odstotkov napolnjenosti baterije in se sprostiti. Kar bo, bo. In vedno je bilo. Čeprav je imel po svojih merilih ta malo baterijo in ni škrtaril pri porabi, me ni pustil na cedilu. Nisem ga šparal. V sedmih dneh tisoč kilometrov in vedno po omejitvah. Bi priznal, da je šlo na avtocesti hitreje. Ne upam si, saj ne želim nepričakovanih presenečenj od mož v modrem. Nisem pa počasi jadral po voznem pasu in omejeval cestnih dirkačev, da bi varčeval z elektriko. Nasprotno. Prehiteval sem bencinarje in dizlaše, ki so vozili počasneje, da bi prihranili kakšen deciliter črnega zlata.
Mustang mi je pomagal dojeti, da je Slovenija kljub hribovitosti prijazna do električnih avtomobilov. Če živiš v prestolnici, ti je praktično dostopen poslednji kraj v katerikoli smeri neba. Z uradnim dosegom 300 kilometrov sem zlahka prišel do Kopra ter nazaj. Brez polnjenja in brez cmoka v grlu, ali mi bo ratalo, ne da bi s praznimi baterijami obstal ob cesti. Vedel sem, da težav ne bo. Ker sem pričel zaupati avtomobilu in njegovemu razmeroma konservativnemu prikazu, koliko kilometrov je še na voljo. Seveda, to je pač treba povedati, ob upoštevanju hitrostnih omejitev in brez divjanja z dvesto kilometri na uro (tako hitro se, roko na srce, niti ne da, omejitev je pri 180 km/h). Več o tem bova povedala kmalu, saj je v pripravi že test vozila s podrobnimi podatki o porabi in dosegih. Ravno tako nisem imel nikakršnih težav na poroki, na katero smo bili povabljeni. Ne samo, da je bil Mustang noro dober v povorki, vedel sem, da ne bom imel nobenih težav, čeprav na slabih sto kilometrov oddaljenem mestu dogodka ni bilo polnilnice. Greš tja in se vrneš, enako, kot bi sedel za kakšnim drugim vozilom. Res je. Nima dosega tisoč niti petsto kilometrov, a se zlahka prilagodiš temu, kar ti je pač na voljo.
To ni edina prilagoditev, ki se zgodi sama po sebi. Spremeniš razmišljanje. Ne čakaš, da kazalnik napolnjenosti pade v rumeno ali celo rdeče področje, temveč izkoristiš možnosti, ki so na voljo. Po fotografskem vandranju med prestolnico in primorjem (to je bila še druga pot v ta del Slovenije), od tam so fotografije, je zvečer pred Kozino napolnjenost baterije padla pod trideset odstotkov. Nič hudega. Ustavil sem se na bencinski črpalki in priključil Mustanga na Petrolovo ultra hitro polnilnico. Nisem bil tam dolgo. Toliko, da sem skočil na toaleto ter kupil in pojedel sendvič. Baterija se je v tem času napolnila dovolj za vrnitev domov in še je ostalo energije za naslednji dan. Ker doma nimam polnilnice in da sem se vživel v stanovalca bloka, nisem avtomobila polnil preko šuko vtičnice. Deset dni, kolikor časa je bil Mustang pri meni, sem se zato zanašal na javne polnilnice. Kadarkoli se je pojavila priložnost, sem se »priključil«. Pred trgovino, ko sta žena in hči šli po nakupih. Lepši spol takrat porabi veliko časa in misliš si lahko, koliko energije se v takšnih primerih stoči v baterijo. Zvečer v mestu, ko sem šel na pijačo, pred kliniko, ker sem imel napovedano preiskavo, oziroma vsakič, ko sem bil v pisarni in je avtomobil tako ali tako obsojen čakati na parkirišču. Ko se enkrat navadiš razmišljati drugače, hitro ugotoviš, koliko možnosti ti je na razpolago. Še ena velika prednost je. Vsaj za zdaj, ko še ni veliko električnih avtomobilov. Pogosto parkirni prostor najdeš bližje kot v primerih, ko se tja odpraviš z običajnim vozilom.
Na vsak avtomobil se moraš privaditi, da ugotoviš pomanjkljivosti in začneš ceniti prednosti. Kdor trdi, da vožnja na baterijski pogon ni bolj poskočna, bolj gladka, na neki način bolj umirjena in z eno besedo boljša od voženj z večino vozil z drugačnimi pogoni, bodisi laže ali še nikdar ni dlje časa sedal za volanom takšnega vozila. Vsa moč, ves navor ti je dosegljiv takoj in na nič ni treba čakati. Je tudi varnejša, ker med prehitevanjem skočiš mimo vozila pred seboj v nekaj metrih. Z dvema motorjema in štirikolesnim pogonom pa se Mustang v različici Mach-E4 (AWD) cestišča drži, kot bi bil na tračnicah. Vozni občutki so res noro dobri, pogon kar poka od moči in udobje potnikov je po zaslugi ravno prav trdega vzmetenja na visoki ravni. Preverjeno na zadnjicah različno zahtevnih, kritičnih in težkih prijateljih in znancih.
Med drugim so še posebej pohvalili panoramsko steklo s samodejnim prilagajanjem svetlobnim razmeram. Toliko, da ne bo kdo mislil, da ga imajo samo Tesle. Vozil sem jo pred kratkim. Čeprav Model Y še zdaleč ni slab električni avtomobil, Mustang nudi več užitka. Tu je kar na mestu manjši ampak. Če v čem zaostaja, potem zaostaja v infozabavnem sistemu. Ne da bi mu kaj manjkalo ali da zaslon ne bi bil dovolj velik in prikaz na njem sodoben. Ravno nasprotno. Všeč mi je, kako je vmesnik razdeljen, da je spodnji del ves čas namenjen upravljanju klimatske naprave in všeč mi je minimalistična barvna shema. Ni pa mi všeč, da se sistem ob zagonu vozila ne zažene hipno in takoj! Da ne bo kdo mislil, da je sistem počasen. Ni. Le ni tako hiter, kot bi lahko bil.
Prej ali slej te na žalost dohiti realnost. Mustang Mach-E je nekaj posebnega celo med električnimi avtomobili, kar se pozna v ceni. Dobrih šestdeset tisočakov in naprej je zame, ni važno s kakšnim veseljem bi ga imel in še naprej vozil, preveč. Ampak to ne zniža njegove vrednosti. Jasno je, da Ford z njim ni izumil novodobnega električnega »modela T«, temveč vozilo, ki je tako kot originalno bencinsko gnani Mustang, namenjen ljudem, ki se ga lahko privoščijo, ga cenijo in jih ne bo motilo, da gre za veliko zverino, ki jo je občasno težje stisniti v ožja mesta na naših parkiriščih. A tudi to je treba vzeti v zakup.
Žal se je Mach-E poslovil in spet sedim v »odličnem« Fordovem dizlašu, ki mu zlahka posodo za gorivo napolnim v nekaj minutah. Le ena težava je. Za njegovim volanom se počutim, kot bi živel v počasnem (upokojenskem) posnetku! Komaj je šel, pa že pogrešam električne avtomobile. Nisem edini. Cela družina se strinja z mano.
Naslovna fotografija: Iztok Medja
Brez komentarjev