OBISK TREH DOBRIH MOŽ: Mami, kupi mi skiro!
Marjan Kodelja 23. novembra 2018 ob 06:27

Storitve najema električnih skirojev so se ponekod dodobra udomačile in ljudje so jih sprejeli odprtih src. Američan David Hyman je najel enega in šel z njim kupit sladoled v nekaj kilometrov oddaljeno trgovino, medtem pa si je skiro, puščen pred trgovino, izposodil nekdo drug. Ker ni bilo v bližini nobenega drugega, je moral David domov peš. Kaj se je sredi poletja zgodilo s sladoledom, si lahko mislite. Zato je na Kitajskem našel tovorno, zbral denar na platformi Kickstarter in kmalu bo podobno mislečim začel podajati Unagija. »Sladkovodna jegulja« tako se glasi prevod imena iz japonščine pa ne bo poceni, saj zanj zahteva najmanj dolarskega tisočaka.

Cel kup skirojev za najem sem videl v Parizu, stali pa so kjerkoli. Nimajo namreč postajališč, kot ljubljanska storitev najema kolesa. Na zaslonu telefona pogledaš, ali je kakšen v bližini, in če je, ga lahko najameš. Preprosto kot »pasulj«. Storitev samo po sebi ni nič posebnega, namesto kolesa je najem nudijo električni skiro. Za lenobe, ki nočejo vrteti pedal, sem si mislil. Kolesa so mi ljubša, saj nekaj narediš zase in za svoje zdravje, vendar razumem tudi ljudi, ki se nočejo spotiti, vseeno pa bi radi nekaj naredili za okolje. Ampak ni mi v oči padla storitev, temveč nekaj drugega. V bližini cerkve Notre Dame me je pritegnila majhna trgovina v pritličju nič posebno zanimive zgradbe. Prodajajo izključno električne osebne »prevoznike«. Ne samo skiroje, temveč vse, kar poganja elektrika in je namenjeno prevozu ene osebe, a ni električno kolo. Cene od štiristo evrov pa navzgor, ponudba res pestra in skoraj takoj se mi je zastavilo logično vprašanje. Zakaj takšne trgovine ni v Ljubljani?

O osebnih transporterjih smo spisali članek tudi za portal Vse bo: v redu.

Res škoda, kajti v Ljubljani vse pogosteje srečujem ljudi na nečem električnem. Niso samo skiroji, čeprav je teh daleč največ, vozijo se tudi na električnih rolkah ter segwayih različnih oblik. Zdaj, ko je zunaj mraz, jih ni dosti manj, kot poleti. Za premik po središču mesta so namreč več kot primerni in prav lepo je videti lepo oblečeno osebo s čelado na glavi. Varnost bi morala biti na prvem mestu. Ker električni transporterji dosegajo podobne hitrosti kot kolesa, so podobno hude lahko tudi poškodbe. Zaradi zahtev oblasti, pa tudi zato, ker imajo tovrstni prevozniki največkrat manjša kolesa in so občutljivejši na luknje v vozišču, so hitrosti omejene na okoli 25 km/h. Da to ni malo, sem že pred časom občutil, ko sem se na kolesu s širokimi gumami za brezpotje, podil za enim.

Električni prevoznik je lahko odlično darilo, če si ga lahko privoščite. Obdarovanec ga bo skoraj gotovo uporabil, saj je praktičen za prevoz ene osebe na krajši razdalji.

Bliža se čas obdarovanja in krilatica, važna je pozornost, ne kaj podarimo, je zgolj krilatica. Kdor ima denar, se nanjo ne meni in osebni prevoznik je lahko zanimivo darilo za odraslega ali za otroka. Jaz bi se ozrl za skiroji, ne za rolkami, ker preprosto zahtevajo preveč motoričnih spretnosti, ne za hoverboardi, ker so igrače neprimerne za daljšo pot. Segwayji žal največkrat niso združljivi z mojo denarnico, če s tvojo so, pa so tudi zanimiva izbira. Postavlja pa se vprašanje, kje kupiti? Rad bi vam svetoval, da v slovenski trgovini, ker ponudba sploh ni obupno slaba (a tudi pretirano pestra ne), pa mi gre to pretežko iz jezika oziroma izpod prstov. Žal mi je, ampak cene električnih skirojev so pri nas previsoke, podobno zmogljive ali celo enake modele je mogoče najti prek meja ali v tujih spletnih trgovinah občutno ceneje. Pazite le pri onih izven evropske unije (v trgovini Gearbest so evropska skladišča označena kot Fast), kajti carina in davek lahko močno podražita sicer na prvi pogled ugodno ceno.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

 

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja