Ministrstvo za kulturo (MK) je v vladno proceduro vložilo končno različico novele zakona o javni rabi slovenščine (ZRJS-B), ki ga je vlada tudi že sprejela, nakar ga seveda mora še Državni zbor, da začne veljati. To bi se morda lahko zgodilo do konca leta, pri čemer ga poslanci z dopolnili še lahko spremenijo. Zakon, s katerim želi ministrstvo vzpostaviti red pri prevodih operacijskih sistemov in grafičnih ter govornih uporabniških vmesnikov v elektronskih napravah, je zdaj v ključnih členih precej drugačen od predloga, ki je bil poleti v javni obravnavi.
Kot je znano, je cilj s popravki že skoraj dvajset let starega in vmes le enkrat malenkostno spremenjenega zakona doseči večje spoštovanje slovenskega jezika pri tujih tehnoloških korporacijah. Doslej so si namreč različni inšpektorati različno razlagali zakon in si podajali pristojnosti, večinoma pa je na koncu izpadlo tako, da zakonske obveze za proizvajalce elektronskih naprav ne veljajo. Ni skrivnost, da je vzgib za spremembo zakona v prvi vrsti Apple in njegovi operacijski sistemi (iOS, iPadOS, MacOS, …), ki še vedno niso na voljo v slovenščini. Zakon ne bo obvezoval Netflixa in druge pretočnikov, saj tem po direktivi o avdiovizualnih medijskih storitvah ni mogoče naložiti obveznega podnaslavljanja vsebin v določenem jeziku.
Končni predlog v četrtem členu zakona, ki govori o jezikovni politiki in prizadevanjih države na tem področju, dodaja »tudi v digitalnem okolju.« V spremenjenem 11. členu zapoveduje slovenščino na določenih spletnih straneh. To so tiste, pri katerih imajo ponudniki sedež v Sloveniji in ki svoje storitve in vsebine ponujajo slovenskim uporabnikom.
Novi 15.a člen je tisti, ki ureja slovenjenje operacijskih sistemov in uporabniških vmesnikov. Njegov prvi odstavek se glasi: »Operacijski sistemi in grafični ter govorni uporabniški vmesniki v elektronskih napravah, ki so namenjene dostopu do storitev informacijske družbe ali medijskih storitev ter so v prodaji na območju Republike Slovenije ali se ponujajo potrošnikom na območju Republike Slovenije, morajo imeti omogočeno izbiro slovenščine in uporabo slovenskega črkopisa, in sicer na način, da je funkcionalnost naprave enakovredna funkcionalnosti naprave v drugih jezikih, katerih izbiro naprava omogoča.«
Za razliko od prejšnjega predloga s tržnimi deleži so na ministrstvu zdaj našli rešitev s seznamom kategorij oziroma modelov elektronskih naprav, za katere velja obveznost iz citiranega odstavka. Torej na podoben način kot pri prenosih pomembnih športnih dogodkov, ki morajo biti na programih z vsaj tričetrtinskim pokrivanjem prebivalstva, kjer je vlada prav tako sprejela seznam teh dogodkov. S tem bo verjetno tudi odpadla bojazen, da bi se med napravami, za katere bo veljala obveznost slovenščine, našle take, pri katerih to res ne bi bilo potrebno in smiselno (pri prejšnjem predlogu so nekateri omenjali slušalke in druge poceni pripomočke z glasovnim potrjevanjem izbir ter brez zaslona). Ministrstvo, pristojno za kulturo, bo moralo na vsaka tri leta v sodelovanju z v zakonu navedenimi institucijami (ministrstvo, pristojno za gospodarstvo; ministrstvo, pristojno za informacijsko družbo; Slovenska akademija znanosti in umetnosti; Trgovinska zbornica Slovenije; Gospodarska zbornica Slovenije in organizacije, ki so vpisane v register potrošniških organizacij pri ministrstvu, pristojnem za gospodarstvo) sestaviti seznam naprav in ga objaviti v uradnem listu. Skoraj zagotovo bodo na seznamu pametni telefoni, tablice, osebni računalniki, avtomobilski infozabavni sistemi in še kaj.
Obveznosti iz 15.a člena bodo, če poslanke in poslanci zakona v tem delu ne bodo spreminjali, začele veljati v 18 mesecih po uveljavitvi zakona za operacijske in grafične uporabniške vmesnike ter v 30 mesecih za govorne uporabniške vmesnike in ne bodo veljale za modele naprav, ki so prišli v prodajo v Sloveniji pred začetkom veljave novega zakona. Seveda pa upravičeno pričakujemo, da bodo slovenščine deležni tudi starejše naprave z istim operacijskim sistemom, npr. iOS, ko bo ta dobil dodatno jezikovno možnost.
Novela zakona spreminja tudi 29. člen in v njem bolj natančno določi, kateri inšpektorat je pristojen za kateri del nadzorovanja izvajanja zakona. V 31. členu uvaja možnost prepovedi uvažanja in prodajanja elektronskih naprav, ki »ne ustrezajo zahtevam 15.a člena, dokler distributer ali prodajalec ne zagotovi njihove skladnosti z omenjenim členom.«
Brez komentarjev