OB LETU OSOREJ: Enaka slika bolje zveni
Matjaž Ropret 28. decembra 2018 ob 06:53

Letos smo testirali veliko televizorjev (nekateri članki o njih prihajajo še v začetku prihodnjega leta), pa v bistvu videli malo novega. Zato pa so nas navduševale slušalke in precej zanimivo je bilo pri (sicer izumirajočih) fotoaparatih. Kaj pa avti? Tam se napredek infozabave itak meri s posameznimi generacijami, torej na približno pet do sedem let. Drugače povedano, 2018 ni bilo to leto.

Začnimo s televizorji, ki so bili deležni drobnih izboljšav. Zasloni so bili že (pred)lani precej dobri in tako z neizurjene oči ni kaj dosti drugače. Vsaj ne pri običajni sliki, razlike se pokažejo pri HDR-ju, kjer nekaj pripomorejo tudi novejši kodeki, npr. HDR10+, ali pri hitrih premikih kadrov. Pa še tu je skoraj treba imeti TV-ja enega ob drugem, da se opazi sprememba. Kot korak naprej od LCD-ja se je že skoraj povsem uveljavil OLED, le Samsung od pomembnejših znamk še vztraja pri izboljševanju zaslonov s tekočimi kristali in njegov QLED nikakor ni slab, nima pa tako naravnega prikaza barv. Pa tudi cenovna prednost se topi, ostaja mu le še višja svetilnost in s tem »boljši« HDR, kjer pa je spet vprašanje, kdo ga opazi. Zato pa se veliko dogaja pri projektorjih, kjer se klasični izjemno cenijo, v ospredje pa prihajajo modeli z ultrakratko projekcijsko razdaljo. Tak je postavljen na omarici pred steno, enako kot televizor, daje pa ogromno sliko in tudi cene niso več pretirane, dokler kupec ostane pri Full HD. Vsekakor področje, ki ga bo vredno spremljati.

Drugače pa se proizvajalci skoraj več ukvarjajo z dizajnom in zvokom in vsaj to drugo pozdravljamo. Sony še naprej razvija svojo zvenečo površino, TP Vision (Philips) se je povezal z zvočniško znamko Bowers & Wilkins, Panasonic vgrajuje zvočne letve Technics. Vse to na žalost samo pri najdražjih modelih, kdor kupi televizor za »jurja« ali manj, je še vedno obsojen na kovinski zvok, dokler ne odrine vsaj še dveh stotakov za malo boljše ozvočenje. Toda zvok je vsaj rešljiv, na žalost pa s(m)o gledalci še vedno obsojeni na tako in drugačno telovadbo, da pridemo do vseh svojih najljubših vsebin. Glavne platforme, še posebej televizijski Android, pa tudi ostale (Firefox, Tizen in Web OS) letos niso kaj dosti napredovale in ponudba aplikacij zanje tudi ostaja siromašna in razdrobljena. Na nobeni platformi ni vsega (nekje manjka HBO, drugod domače storitve pretočnega videa ali mobilne televizije, itd) in nikjer uporabniški vmesnik ni idealen. Predvsem pa že dve ali tri leta gledamo enako, brez konkretnih izboljšav. Za 2019 si najbolj od vsega želim prenovo vseh televizijskih operacijskih sistemov in osredotočanje na vsebine ter enostavnost, ne na pogosto nepotrebno glasovno upravljanje.

Vsaj domači operaterji migajo in se skoraj vsi prenovili svoje »televizije«, razen A1. Temu se je zdelo dovolj, če spremeni ime. Tako Telekomov NEO kot Telemachov EON sta moderna in prenašata filozofijo, ki jo poznamo s telefonov in tablic še na osrednji zaslon v dnevni sobi. Vodilni operater je šel korak dlje in odpravil skoraj vse tipke na daljinskem upravljalniku, kar se mogoče na prvi pogled zdi zoprno, mi je pa v praksi všeč, kajti Telemachov daljinec ima tipk preveč in si je potem treba zapomniti, katera te kam pripelje, in vedno pogledati, kaj boš pritisnil. Slabost Telekomovega vmesnika, ki je vsebinocentričen in agnostičen do TV-programov, pa je v tem, da je skoraj nemogoče pogledati spored za posamezen program. Glasovni ukazi pri obeh delujejo kar dobro, pri enem še malo boljše, še posebej, če gledalec meša slovenščino in angleščino. Bo pa zanimivo spremljati, kako se bodo množice navajale na to novost v prihodnjem letu.

Če je slika bolj statična, pa za osebno poslušanje glasbe ne manjka dobre izbire. Slušalke z aktivnim odpravljanjem hrupa so zdaj tako dobre, da je tišina že skoraj prehuda. Saj vemo, da jo v bistvu težko prenašamo, moramo nekaj slišati. Odličen pa je tudi nasproten pol velikim čezušenim slušalkam. Mali čepki, osvobojeni vseh kablov, so zdaj zanesljivi, z veliko funkcionalnostmi, dobrim zvenom in zaradi polnilne škatlice vedno dobavljivo zalogo energije. Še cene so sprejemljive, zato res ni razloga za odlašanje. Ta vrsta slušalk res prinese spremembo v vsakdanjo rutino, prava osvoboditev. In če ostanem še malo pri zvočnih zadevah – modrozoba igrala so ostala približno taka kot so bila, le počasi dobivajo še integrirane navidezne pomočnike, običajno ali Alexo ali Googlovega butlerja. Kar bi bilo koristno, če bi oba podpirala vse naročniške storitve, tako pa je spet vse preveč razdrobljeno in poluporabno. Amazon je denimo pred kratkim povezal svojo Alexo z Apple Music. Za ameriške uporabnike. Kot po navadi, vsi ostali pa naj se slikamo.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Ne bom se spuščal v to, koliko ur so mulci letos presedeli ob igrah Fortnite ali PUBG, vem pa, da na konzolastičnem področju ni bilo nič pretresljivega. PS4 še naprej krepko zmaguje to rundo, Nintendov Switch je simpatični outsider, ki presega pričakovanja, čeprav se morda malce prezgodaj kažejo njegove strojne omejitve, Xbox One S in One X pa ostajata nekje zadaj, dasiravno se ju Microsoft neprestano trudi izboljševati. Sredi prihodnjega leta bomo nedvomno slišali vsaj kakšno napoved ali dražilko konzol naslednje generacije, ki bi utegnile priti v letu 2020. Zanesljivo s podporo za pravo 4K-igranje.

Sejem Photokina, ki so ga tokrat še izvedli v klasičnem terminu in tradicionalnim dvoletnim razmakom (naslednji bo čez leto in pol, če bo), ne bi imel kaj dosti pokazati brez simultanega navala z brezzrcalnimi fotoaparati polnega formata a.k.a. full frame. To Canikon in ostali, ki jih tam še ni bilo, vidijo kot zadnjo rešilno bilko za propadajoči biznis. Kot tisto, kar bo vsaj naslednjih nekaj let držalo profesionalce in zanesenjake v razmišljanju in preračunavanju, kaj od nove opreme si lahko privoščijo, in pisanju po forumih, katere vse objektive bi še radi videli. Konceptualno nič novega in glavni napredek je slejkoprej v računski fotografiji, toda novi formati so ravno dovolj zanimivi, da bodo za nekaj let preložili slovo klasičnih fotoznamk in mogoče tudi kölnskega sejma. Hannoverski Cebit je kruta usoda že doletela in je letos zaključil tri desetletja trajajočo zgodbo.

 

Poglej še naše ostale preglede dogajanja v tem letu
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja