Nubia RedMagic 6S Pro: Tudi za video maratone je odličen, ne zgolj za igre (#video)

Večina pametnih telefonov naj bi bila vsestranskih, so pa tudi določeni, ki jih proizvajalci označujejo za npr. fotografske ali za igričarske. Med slednje spada RedMagic 6S Pro, najnovejši in najzmogljivejši model podjetja Nubia, ki sodi pod okrilje konglomerata ZTE. Koga s tem izdelkom nagovarjajo, nikakor niso niti poskušali skriti, kajti opaznih, izstopajočih elementov na tako na ohišju kot v programski opremi na pretek. Vseeno pa bi telefonu delali krivico, če bi ga omejevali zgolj na (ozko) ciljno skupino uporabnikov, ki zavzeto igrajo androidne ali igre iz oblaka.

Najprej moramo razčistiti, katere lastnosti telefon sploh prelevijo v igričarskega. Navsezadnje je veliko modelov višjega in tudi srednjega cenovnega razreda dovolj zmogljivih, da lahko poganjajo bolj ali manj vse igre, in to počnejo pri visokih grafičnih nastavitvah. Vseeno pa gredo namenski korak naprej. Njihovi proizvajalci se hvalijo z izboljšanim hlajenjem, kajti procesor oz. sistem na čipu se lahko ob obremenitvah, ki so pri igrah zaradi nenehnega izrisovanja podrobne grafike konstantne, precej segrevajo. Zato jih mora sistem upočasniti in to se nato pozna v sami igri, kjer dogajanje ni več enako tekoče kot na začetku. RedMagic 6S Pro ima poleg naprednejšega načina odvajanja toplote s čipa vgrajen še ventilator, ki z leve strani zajema svež zrak in skozi desne reže piha ven toplega, da s tem dodatno, aktivno hladi procesor. Naslednji dodatek v primerjavi s klasičnimi telefoni so namenske na dotik občutljive površine – nekateri konkurenti imajo v ta namen izskočne fizične tipke – ki nekako simulirajo sprožilnike na igralnih ploščkih (krmilnikih). Tukaj sta dve prisotni na desni stranici, v vodoravnem položaju, kot ju uporabljamo, malo od roba, da sta lepo dosegljivi s kazalcema. Tretja je zadaj na sredini, približno na tretjini višine, gledano od spodaj. Med znakom, ki lahko sveti rdeče, in napisom redmagic. Pomembne spremembe v primerjavi z »normalo« so še v zaslonu (OLED), saj ta omogoča osveževanje s kar 144 Hz in zaznava dotike 600-krat v sekundi (600 Hz). To so tiste najbolj očitne in v igrah (morebiti) opazne lastnosti. Sicer pa ima telefon na levi še stikalo za vklop »igričarskega« načina, nekaj rdečih obrob in drugih vizualij, ki izdajajo njegovo poreklo, in seveda preobleko Androida v skladu s tem.

Ohišje tega telefona je sicer oblikovano nekoliko zadržano, a ravno dovolj drugače od večine ostalih, da se loči od njih. V kovinskem obodu so nenavadne ugreznine, na sprednji strani sta kar opazna brada in čelo, slednje pa vsebuje tudi selfijevsko kamero, kar je dandanes že velika redkost. Zaslon z diagonalo 6,8 palcev in razmerjem stranic 20:9 je tako povsem brez kakšnih motenj v obliki lukenj ali zarez. Hrbtišče naj bi bilo uradno stekleno, a deluje nekoliko plastično. Na njem je vzorec, ki ga nekoliko poživi in že omenjen svetleči logotip. Zaradi velikega zaslona, kar obsežnih robov in kovinske konstrukcije je to velik, zajeten telefon. Še malce večji od Galaxyja S21 Ultra in le za odtenek ožji od iPhona 13 Pro Max. Je pa od obeh nekoliko lažji, tehta namreč 215 g, medtem ko pri Ultri tehtnica ustavi na 227 g, pri Maxu pa gre vse do 240 g. Vseeno to ni telefon za majhne roke, ker je vse skupaj dokaj oglato in še posebej zaradi debeline. Ta znaša 9,5 mm po celotnem ohišju, druga dva omenjena sta bistveno ožja, ko sta na mizi ju dvigneta le izboklini za foto-video sklop, ki je pri RadMagicu skoraj ni. Se pa izdelava zdi kakovostna in zaradi odebelitve na vseh štirih vogalih se ne bi pretirano ustrašil, če bi mi zadeva padla na tla.

V ospredju naj bi bili sprožilniki, ventilator, procesor in podobne igričarski publiki ljube lastnosti, toda zame je glavna zvezda zaslon. Morda ni tako zelo lep kot pri omenjenih Ultri in Maxu, navsezadnje ima nižjo ločljivost in svetilnost, pa vendar je slika na pogled izjemno ostra in živahna, vsebina pa se seveda pomika zelo gladko. Lagal bi sicer, če bi trdil, da opazim veliko razliko med osveževanjem s 120 in 165 Hz, vsekakor pa se izrazito pozna skok najprej s 60 na 90 Hz in potem tudi, čeprav malo manj z 90 na 120. Približno enako kot s slike standardne razločljivosti na HD in potem na 4K, medtem ko 6K ali 8K ne prinese več zares zaznavnega doprinosa. Zato se mi optimalna izbira zdi 120 Hz, najvišja vrednost le še pripomore k krajšemu trajanju baterije. Na žalost osveževanje ni dinamično, telefon ga ne zna prilagajati sam, ta zmožnost je za zdaj rezervirana za najdražje modele, med katere pa RedMagic 6S Pro (na srečo) ne sodi. V zaslon je integriran čitalnik prstnih odtisov, ki je izredno hiter in zanesljiv. Pri takih se vedno sprašujem, koliko so natančni oz. kako hitro bi se jih dalo pretentati, a na neregistrirane prste nikoli ne reagira, tako da večjih pomislekov vseeno nimam. To tipalo zna meriti tudi srčni utrip in je pri tem z rezultati blizu meritvam pametnih ur in zapestnic. Običajno pokaže malce več, vendar še v območju statistične napake. Zaslon ni odličen zgolj za igranje, ampak tudi za daljše video seanse, najsi bo Youtube, Netflix ali kaj drugega, je dovolj velik in ponuja vse prednosti kakovostnega OLED-a, da ga je res užitek gledati. Dopolnjuje pa ga še zelo soliden in predvsem glasen zvok. Zvočnika sta namreč med najglasnejšimi v mobilnih napravah, pa tudi njuna kakovost je v redu, čeprav bi se prileglo še malo več basov.

To reč bi torej lahko kupil čisto samo z namenom imeti dober, ultra zmogljiv večpredstavnostni predvajalnik, ki seveda zraven zmore čisto vse kot ostali pametni telefoni (v praksi hitreje od večine), morda z izjemo fotografije in videa, a do tega še pridemo. Podobno navsezadnje velja za marsikateri model za približno 600 evrov, le da bo pri večini malo slabši in zgolj mono zvok ter plastično ohišje, toda bolj kakovostne fotografije in video. Glede igranja pa je vse odvisno od pričakovanj in intenzivnosti. Malodane vsak malce zmogljivejši telefon je dober za preproste, grafično nezahtevne igre. Prav tako večina povsem brez težav, četudi na malce nižjih podrobnostih slike poganja naslove, kot je serija Asphalt, PUBG ali Call of Duty. Res pa je, da se ob dolgotrajnem igranju večina tudi dodobra segreje. Še posebej pa to velja za najzahtevnejše igre, kakršna je Genshin Impact. RedMagicov ventilator, ki ima dve stopnji, pri tem dejansko pomaga. Telefon ostaja nekoliko bolj hladen oz. ga je ventilator do določene mere shladil, ne povsem, če sem ga vključil med igranjem ali pa med nalaganjem več gigabajtov velikih posodobitev. Piš tega ventilatorja je kar konkretno slišen, že na prvi stopnji (hitrosti), zato je med igranjem fino imeti slušalke. Zmogljivosti procesorja seveda niso vprašljive in tako se tudi Genshin da igrati pri zelo visokih nastavitvah, če že ne povsem najvišjih.

Sprožilniki so na prvi pogled smiseln in uporaben dodatek, navsezadnje resni igralci telefone vstavljajo v nastavke, ki dodajo tipke in gumbe v slogu igralnih ploščkov ali prenosnih konzol, ali pa povezujejo krmilnike prek bluetootha. Pri samem igranju pa se izkaže, da je večina androidnih iger zasnovana za dotikanje zaslona ali/in nagibanje telefona. Redke neposredno podpirajo fizične tipke, v tem primeru sprožilnike, enako velja pri igranju iz oblaka oz. prek domačega omrežja s konzole ali PC-ja. Se pa seveda da sprožilnike pri vsaki igri »sprogramirati«, da simulirajo dotik določenega dela zaslona. S tem igralec dobi možnost, da s kazalcema pritiska na površini na ohišju namesto s palcema na zaslon. Kaj je bolje, se težko odločim. Ker je tudi zaslon izredno odziven, je v hitrosti oz. zamiku težko opaziti kakšno razliko, priročnost pa je odvisna od tega, česa se navadiš. Tistega zadaj je malo težje vedno locirati in se zato nanj ne gre pretirano zanašati. Lahko je pogojno uporaben, a za resno akcijo mora biti igralec prepričan, da bo tipka ali karkoli jo nadomešča, zagotovo »prijela«. Ne povsem povezano, a tudi edinstveno, je izvrstno povratno vibriranje ob dotikanju zaslonu in še posebej tipkanju. Običajno je to ena prvih stvari, ki jih na testnih telefonih izključim, toda tu sem pustil tresenje vključeno, ker je res daje še dodatno dimenzijo med tipkanjem.

Ura igranja lahko »popije« tudi četrtino baterije, a lahko tudi manj, odvisno od grafične zahtevnosti posameznega naslova. Sicer pa je zaloge več kot dovolj in lahko zadošča tudi za dva dni aktivne uporabe. Polnjenje je zelo hitro tako s priloženim polnilnikom (65 W) kot na kakšnem drugem, ki lahko daje dovolj toka. Sodobna povezljivost (Wi-Fi 6 in tudi 5G, katerega delovanja pa nisem mogel povsem zanesljivo preveriti, ker sem testiral ameriško izvedbo telefona) je še dodaten razlog, zakaj je to fantastičen večpredstavnostni telefon za zmerno ceno.

Trije kvadrati na fotografskem pasu nakazujejo na nekaj raznovrstnosti, kar bi tudi pričakovali, ker to vseeno ni poceni izdelek. Pa že v nižjem cenovnem razredu morata biti zdaj vsaj dva objektiva, če ne trije ali celo štirje. Tu glavni premore tipalo s 64 milijoni pik, ki pa je po površini dokaj majhno in tudi velikost posamezne pike je zgolj 0,7 µm (bolj običajna velikost je 0,8 ali celo 1 µm). To se seveda pozna tako pri izrisu detajlov kot pri zajemanju svetlobe. V dobri svetlobi so fotografije v redu, za pol koraka sicer zaostajajo za večino ostalih v podobnem cenovnem razredu, kot so Honor 50 in dvojica Xiaomi Mi 11T (Pro), kar je glede na hardver tudi pričakovano. V mraku in temi se zaostanek še malce poveča, tudi ni tiste živahnosti, ki jo ponujajo omenjeni, vse skupaj je nekoliko anemično. Digitalni zum, ki ga aplikacija malo zavajajoče ponuja, je pri dvakratni vrednosti še kar spodoben. Na voljo je sicer kopica fotografskih načinov, vendar dvomim, da bi kdo ta telefon kupoval s tem v mislih. Ultraširoki objektiv ima za seboj 8-milijonsko tipalo in rezultati so nekako v skladu s tem, kar pri podobni osnovi vidimo tudi drugod. Solidni detajli na sredini in precejšen padec kakovosti proti robovom. Makro z dvema milijonoma pik je kot povsod, kamor ga vgrajujejo, zgolj za številko, njegove fotografije pa pretežno neuporabne. Tudi selfijevska kamera z borimi osmimi milijoni pik, zelo majhnim tipalom in slabo zaslonko je precejšnje razočaranje. Očitno v Nubii menijo, da so igričarji bolj introvertirani in jim ni do objavljanja avtoportretov na družabnih omrežjih.

Zanimivo spodobna je kakovost videa. Vsaj glede samo slike, ki skoraj ne zaostaja za prej omenjenimi »običajnimi« telefoni, žal to ne drži še za njeno umirjanje, ki je precej slabše. Zato je ta telefon za snemanje primeren, ko ga držimo vsaj kolikor toliko pri miru, manj pa med premikanjem.

Programska oprema, ki za zdaj še temelji na Androidu 11, verjetno ne bo všeč vsakomur. Privzete ikone in estetika so prilagojeni ciljni skupini. Prednaloženih je nekaj več aplikacij kot kakšnem drugem telefonu, a so nekatere celo koristne, denimo snemalnik zvoka. S potegom od roba, kjer je vidna pokončna črtica, se odprejo različne možnosti, med njimi zajem in snemanje zaslona, možno pa je dodajati še druge bližnjice. V igričarskem načinu pa na tak način dostopamo do različnih nastavitev glede zaslona, ventilatorja, sprožilnikov in še česa.

Če za RedMagic 6S Pro sprejmemo oznako igričarski telefon, svojo nalogo opravi izvrstno. Hitrost, hlajenje, sprožilniki, zaslon in zvočniki so na ustreznem nivoju. Zaradi obilice tovrstnih dodatkov je tudi eden najbolj nenavadnih in zanimivih mobilnikov na tržišču. Dober je tudi za video vsebine, medtem ko je za brskanje po spletu ali družabnih omrežjih nekoliko neergonomski. Komur fotografija ni pomembna, za 600 (različica s pomnilniško kombinacijo 12/128 GB) ali 700 evrov (16/256 GB) dobi zmogljiv in dobro opremljen telefon. Kdor bi vendarle rad tudi foto-video izkušnjo, kakršna pritiče taki ceni, ali pa morda še brezžično polnjenje, vodoodporno ohišje ali kakšno lastnost res najboljših, pa naj o tem modelu ne razmišlja preveč. Tako ali tako v Sloveniji ni naprodaj in ga je treba kupiti na uradni evropski spletni strani proizvajalca. Od tam ga pošljejo v Slovenijo in nudijo dve leti garancije, tako da težav s tem ni, pa vendar je to še en razlog, da RedMagici ostajajo telefoni za entuziaste.