Nova shema omrežnine sledi pravemu cilju, a odjemalce tolče s kladivom  

Po preložitvah oktobra torej začenja veljati nova omrežninska shema pri električni energiji. Z vidika upravljanja obremenitev omrežja je pravilen ukrep (četudi se lahko pogovarjamo o načinu izvedbe), saj bo morda spodbudila odjemalce k prilagoditvam. Toda problema s tem sta najmanj dva. Večina nima enostavne možnosti spremljanja in analiziranja porabe ter na osnovi tega prilagajanja odjema, še bolj narobe pa je drakonsko kaznovanje za preseganje dogovorjenih moči.

Agencija za energijo je pred vzpostavitvijo novega sistema opravila študijo, kar je dobrodošla sprememba v primerjavi s klasičnim načinom uvajanja nove regulacije v tej države, saj marsikaj poteka zgolj na osnovi ocen oz. kakor se nekomu zdi prav. Pri novi shemi verjetno lahko predvidijo učinke, tako na odjemalce, kot na sistem. Slednje je navsezadnje tudi namen, saj naj bi poskušali omejiti preobremenitve in z višjimi cenami za določene bloke pomagati financirati naložbe v nadgradnje omrežja.

Kot vedno v podobnih primerih, ko se nekaj spremeni, kar bi lahko ali celo bo vplivalo na položnice, se je sprožil vihar nepopolnih trditev, zavajanj in tovrstnih dvomljivih praks. Nazadnje so preračuni vendarle pokazali, da bo velika večina gospodinjskih odjemalcev ostala na približno enakih stroških za omrežnino. Izjema bodo nekatere posebnosti kot so odjemna mesta z občasnim odjemom, npr. vikendi, ali tista, kjer sta za enim odjemnim mestom dve v praksi ločeni gospodinjstvi. Ter seveda odjemna mesta, kjer so lastniki (ali obiskovalci!) polnili električna vozila ne glede na razmere v omrežju, in tista s sončnimi elektrarnami, ki so doslej plačevala minimalno omrežnine. Za običajna gospodinjstva (brez sončnih elektrarn) se tako spreminja malo, a ostaja nekaj pomembnih detajlov, ki po trenutni ureditvi močno otežijo tvorno sodelovanje odjemalca.

Kako sploh meriti?

Velja sicer, da nevednost ni opravičilo za kršenje zakonov, in morda bi lahko kdo enako argumentacijo uporabil tudi v tem primeru. Vendar je v praksi malo drugače, kajti tu je na več ravneh težko vedeti, kaj se dogaja. Človek nima čutil, ki bi zaznavala porabo energije, poleg tega si marsikdo enot za moč, še posebej v povezavi z električnimi aparati, niti ne zna predstavljati. Znate posamezne pripomočke razporediti denimo v razrede okrog 100 W, 500 W ali nekaj kW? Zato običajen uporabnik električnega aparata nima dobrega občutka, koliko slednji porablja, s kakšno močjo deluje. Ta se lahko skozi različne cikle delovanja tudi močno spreminja. Tipičen primer je pralni stroj, ki na začetku, ko vključi grelec za segrevanje vode, porablja nekaj kilovatov, nato pa ob vrtenju bobna kvečjemu nekaj sto vatov. Za razumevanje obračunske moči sicer ni ključno poznavanje razlike med močjo (W) in količino (Wh), toda pri preračunavanju, koliko časa in s kakšno močjo naj se polni električni avto, je tudi to dobro obvladati.

Brez merjenja in analiz meritev posameznik tako nima možnosti, da bi pridobil občutek, kateri stroji porabljajo več in kateri manj. Možnost sprotnega merjenja je izjema. Na trgu so na voljo necertificirani števci, ki omogočajo nadzor preko mobilne aplikacije. Distributerji imajo na voljo tudi vmesnik na števcu, a še nismo zasledili, da bi to možnost kdor koli izkoriščal. Še največ vedo lastniki sončnih elektrarn, kajti pri njihovi postavitvi se na hišno napeljavo vgradi tokovnike, ki sporočajo trenutno porabo hiše, odjem iz omrežja in oddajanje vanj. Nujni so, ker so oddajne moči omejene. Prav tako tokovnike zahtevajo dinamične polnilnice za električne avtomobile, da lahko prilagajajo moč polnjenja glede na druge porabnike in tudi najvišjo določeno moč. Vendar tudi s tem ni mogoče vedeti, razen za polnilnico, s kolikšno močjo deluje posamezna naprava.

Operaterji distribucijskih omrežij odjemalcem nudijo aplikacijo Moj elektro. To je fina možnost, saj vsakomur omogoča vpogled v lastni odjem. Toda dostop do nje je zahtevnejši, kot bi lahko bil.  Omejena je zgolj na lastnika odjemnega mesta in njegove pooblaščence in za prijaviti se je mogoče samo z digitalno identifikacijo. Pri mobilni aplikaciji je nujno potreben Rekono, spletna pa poleg tega načina omogoča še prijavo s SI-PASS. V vsakem primeru so visoke tehnične zahteve tudi ovira za širšo uporabo aplikacije Moj elektro.

Podrobni podatki o odjemu so lahko občutljivi, saj potencialno razkrivajo vzorce obnašanja. Vendar bi bilo nekomu, ki ima vpogled v račun, smiselno omogočiti vsaj dostop do agregiranih podatkov in do pomembnih operativnih informacij, denimo trenutne dogovorjene moči blokov ter aktualnih preseganj moči. Pri boljši informiranosti je ovira še dejstvo, da je bilo »dogovorjeno« moč, ki jo je določil distributer, mogoče videti zgolj na računih za štiri mesece, za katere to določa akt o omrežnini. Glede na aktualnost in javno izpostavljenost nove omrežnine je nerodno, da mora odjemalec iskati ravno določen račun, da pride do iskane informacije.

Nemoč odjemalca

Iz vsega povedanega nujno izhaja, da bo velika večina uporabnikov za preseganje dogovorjenih moči – že zanje si najbrž ne predstavljajo, kako nizke ali visoke sploh so – izvedela, ko bo dobila položnico. Prej ne bodo mogli izmeriti in sproti, dovolj zgodaj videti, da niso več na varni strani. In tudi iz računa bo preseganje moči marsikdo razbral zgolj v primeru, da bo znesek močno odstopal od običajnega, Če bodo razlike majhne, si bo verjetno mislil, da je to nekaj normalnega (ker smo pač pri plačevanju električne energije nihanj zneskov navajeni).

Kaj potem? Ko bo posameznik ugotovil, da občutno presega (in plačuje) dogovorjeno priključno moč, in bo želel ukrepati, bo lahko spremenil dogovorjeno moč. Z drugimi besedami, zvišal, kar bo sicer pomenilo nekoliko višji stalni strošek, a manj možnosti za preseganje in drage »penale.« Novo moč bo moral sporočiti distributerju, kjer se pojavi naslednja težava. Akt o omrežnini določa, da se nova dogovorjena moč upošteva v naslednjem mesecu, če jo odjemalec sporoči do osmega dne tekočega meseca. Elektronski računi pogosto prihajajo po desetem v posameznem mesecu. Z malo smole bo odjemalec dobil račun prepozno, da bi se nova moč upoštevala v naslednjem mesecu, in bo tako obsojen na še dodatne tedne čakanja, pretirane pazljivosti, da se preseganja ne bodo ponovila, in v najslabšem primeru še en po nepotrebnem previsok račun.

Z vidika odjemalca ni razumljivega razloga, da ne bi mogla dogovorjena moč začeti veljati v bolj razumnem roku, največ v nekaj dneh. Obračunava se lahko po deležu dni v mesecu, kot je to običajno pri ponudnikih drugih storitev. Naročniški paket pri mobilnem operaterju lahko spremenimo hipno, pa znajo ta podjetja zadevo brez težav obračunati. Za preprečevanje izigravanja je še vedno mogoče določiti, da je možna največ ena sprememba na mesec ali na vsakih 30 dni.

Vse našteto velja za odjemalce, ki lahko sami odločajo. Obstajajo pa še kategorije uporabnikov električne energije, ki nimajo niti te možnosti, npr. najemniki. Pogosto nimajo niti vpogleda v račun za električno energijo, kaj šele, da bi lahko prilagajali dogovorjene moči, da ne bi plačevali pogodbene kazni samo zaradi potreb in navad, ki se razlikujejo od prejšnjih najemnikov.

Problematika presežne moči kot pogodbene kazni

Obračunavanje presežne moči je oblika pogodbene kazni, sicer določena z aktom o omrežnini določa, ki pa je morda sporno z vidika varstva potrošnikov. Presežno moč lahko interpretiramo kot pogodbeno kazen, ta pa spada pod nepoštene pogodbene pogoje. Potrošnik lahko oporeka, da je obračunavanje presežne moči dodatno dogovorjeno plačilo, pred plačilom katerega podjetje potrebuje njegovo izrecno soglasje. Distribucijska podjetja teh soglasij niso pridobila. Tudi če bi jih, so vezana na akt o omrežnini, ki ne določa drugačnega načina uveljavljanja pogodbenih omejitev. Soglasja ni pridobila niti Agencija za energijo. Potrošnik po tej ureditvi nima možnosti, da se izogne dodatnemu plačilu, in v trenutni obliki je akt o omrežnini po našem mnenju v neskladju z Zakonom o varstvu potrošnikov.

Španski vzor

Ni skrivnost, da se študija Agencije zgleduje po španski ureditvi. Tam so podoben sistem uvedli že pred časom in uporabljajo enak princip računanja presežnih moči. Drugače pa se lotevajo samega uveljavljanja dogovorjene moči, brez obračunavanja pogodbenih kazni.

Kdor razume špansko, si lahko v španskem uradnem glasilu (Disposición 1066 del BOE núm. 21 de 2020) prebere, da za odjemna mesta pod 15 kW moči praviloma nastavijo omejitev toka na t. i. pogodbeno zakupljeno moč. Preseganje pomeni samodejni izklop odjemnega mesta. Z drugimi besedami, zgodi se enako, kot če bi »vrglo ven« glavno varovalko. Ne vemo, zakaj Agencija za energijo ni vpeljala enakega mehanizma pri nas.

Samodejni izklop je sicer nekoliko primitiven, a učinkovit način obveščanja odjemalca, da dogovorjena moč ni ustrezna in da je potrebna prilagoditev. Ali dogovorjene moči ali vzorcev uporabe (mogoče pomaga tudi nakup energijsko učinkovitejših aparatov). Kljub samodejnemu izklopu sistem dobro deluje, ker je spreminjanje moči enostavno izvedljivo preko spletnega vmesnika, kjer se zakupi višjo moč, zaledni sistem ustrezno nastavi pripadajoči pametni števec in na novo pogodbeno moč ni potrebno čakati do konca meseca.

Kljub temu v Španiji obstaja možnost obračunavanja in plačevanja presežne moči, uporabljajo jo za tiste odjemna mesta, kjer izklopi niso zaželeni. Primer je lahko, če je v gospodinjstvu posameznik z medicinskim pripomočkom, ki potrebuje neprekinjeno napajanje.

Nujne spremembe ureditve

Če v Sloveniji odjemalec ni spreminjal dogovorjene moči, presežne moči v prehodnem obdobju do konca leta 2025 še ne bo plačeval. Z začetkom 2026 bo postala plačljiva in v trenutni obliki pogodbena kazen. Prepričani smo, da mora do takrat Agencija za energijo najti in urediti drugačen način uveljavljanja pogodbenih dogovorov, ki so pri večini enostranski (nihče nas ni vprašal, za kakšno moč se želimo »dogovoriti,« in znani so primeri, ko so ljudem določini bistveno previsoko in posledično predrago na osnovi enega bistvenega odstopanja pri porabi zaradi neprevidnosti in nezmožnosti sprotnega spremljanja), brez nepoštenih kazni in skladen z načeli varstva potrošnikov. Omogočiti mora tudi možnost nastavljanja dogovorjene moči v sprejemljivejšem, bistveno krajšem, časovnem roku. Vsi vpleteni bi tudi morali razmisliti o poenostavitvi dostopa do aplikacije Moj elektro, ki je na žalost za mnoge edini vir podatkov, na osnovi katerih lahko ukrepajo.

* Soavtor prispevka je Gašper Žejn.