Nokia XR20: Nova vladarica ogroženega kraljestva

Koliko ti pomeni preklemano dobra zaščita telefona, ki pa je ne moreš odstraniti, in ti zato lahko včasih tudi preseda? To sva se z Marjanom spraševala že pri poletnem testu Motorolinega modela Defy, zdaj pa je prišla na obiska še nekoliko večja in težja Nokia XR20. Tudi boljša in s tem eden redkih res spodobnih robustnih telefonov. Vendar tudi precej dražja, kjer pa tiči ključni problem. Ne samo dotičnega, ampak kar vseh tovrstnih modelov.

Podjetje HMD Global letos bruha novosti, potem ko se je lani kar malo potuhnilo. Že pred meseci smo testirali klasičen model X20, ki je pustil mešane občutke, in tega so z določenimi spremembami »preoblekli« v bolj odpornega, trpežnega XR20. Res ima tako masiven oklep, da si je težko predstavljati, kaj bi bilo treba početi s tem telefonom, da bi se mu kaj resnega zgodilo. Seveda se lahko na robovih plastika opraska, a to bo verjetno tudi vse. Srednji del stranic je oblikovan tako, da navidezno »razkriva« notranji del ogrodja, kar pa je seveda zgolj dizajnerski trik. Spodaj sta, kot pri večini tovrstnih telefonov, luknjici za pripenjanje zanke, ki jo nekateri še vedno uporabljajo, da imajo telefon obešen okrog zapestja. Zraven je izhod za slušalke (3,5 mm), kar je konec l. 2021 podobno neobičajno, na zgornji strani pa je rdeča tipka, ki ji je mogoče nastaviti številko za klic v sili. Zanimive sta odprtini za mikrofona, saj sta večji kot običajno. A pod njima je še nekaj praznine do luknjice. Najbrž gre za kakšen način odvajanja vode stran. Telefon je uradno odporen po standardu IP68. Plastično hrbtišče ima hrapav vzorec, kar daje soliden oprijem. Stranske tipke so dokaj trde, nepričakovana je tista na levi, ki je namenjena priklicu navideznega pomočnika. Na Nokiah pač teče skoraj Googlov Android (HMD je verjetno še zadnji preostali relevanten proizvajalec v programu Android One).

Zaščita pred padci, udarci, potopi in ostalimi neprilikami ima pričakovano posledico, a sem se vseeno nadejal, da ne bo tako potencirana. XR20 je namreč enormen. V vse smeri presega mejo, čez katero sam ne bi šel, pa sem se z leti  navadil zelo velikih telefonov. Dolžine je za več kot 17 cm, širine več kot 8 cm in debeline čez 10 mm (torej cel cm). Masa z 248 g prav tako ni zanemarljiva. To je definitvno reč za uporabnike za velikimi dlanmi, ki so tudi pripravljeni zaradi odločenih zahtev, kadar so v naravi, na delovišču ali kjerkoli že, tudi doma na kavču potrpeti s telefonom, ki ga ne morejo vzeti iz ekstra debelega ovitka. Jasno je, da ovitek klasičnemu telefonu ne bi tako zelo dobre zaščite, a nekateri, izdelani prav z mislijo na odpornost v različnih okoliščinah, najbrž pridejo vsaj blizu. Priznam, da me tovrstni telefoni za svojo uporabo ne zanimajo, kot nimam česa početi s pickupom, vendar je jasno, da so uporabniki za robustne mobilnike, kot so tudi za kesone in zmožnost pripeljati se kamorkoli in delati kjerkoli.

Z izjemo podpore za omrežja 5G, ki jo zagotavlja procesor Snapdragon 480G, Nokia XR20 ni izstopajoče moderen mobilnik. Ta procesor, čeprav z nižjega dela zmogljivostne lestvice, je pravzaprav največje presenečenje. Mnogi telefoni s čipi višjih oznak (662, 690 in podobnimi) se niso zdeli nič bolj odzivni, morda še celo manj. Za vsakdanja opravila je skupaj s šestimi gigabajti pomnilnika ta strojna osnova povsem solidna. Ne podira hitrostnih rekordov in zagotovo se ne kvalificira za igričarsko, toda kakšnih frustracij tudi ne bo povzročala. Navsezadnje Nokia nima kakšne obilne androidne preobleke, zato se strahovi o morebitnem počasnem delovanju niso uresničili. Večina ostalih vidikov je manj spodbudnih. Zaslon z diagonalo 6,67 palcev in polno visoko ločljivostjo je sicer soliden, dovolj svetel (četudi ga samodejno nastavljanje želi držati na zelo nizkih vrednostih) in zmerno živahen, toda nad 500 evri dandanašnji srečujemo večinoma le še v vseh pogledih superiorne zaslone OLED. Zato v XR20 vgrajenega LCD-ja, četudi mu zaščitno steklo (ali plastika) ne jemlje svetlosti, barvitosti in vidnih kotov, kot se je pogosto dogajalo pri robustnih telefonih, ne morem opisovati s kakšnimi superlativi. Še bolj to velja za mono zvočnik. Dobro, da so dodali izhod za slušalke in da je bluetooth različice 5.1.

Ob pogledu na zadnjo stran bi lahko na hitro pomislili, da ima telefon štiri fotografske objektive, a sta v resnici dva. Preostala od štirih krogov, razpostavljenih v kvadrat, vsebujeta sveteče diode za osvetlitev. Poleg glavnega objektiva z 48-milijonskim tipalom je tako prisoten še ultraširokokotni s 13-milijonskim tipalom. Nič ne pogrešam dvomilijonskih makrov in globinskih tipal, ki jih pogosto srečujemo v telefonih tega cenovnega razreda, da se lahko marketinški materiali bahajo s štirimi kamerami, od katerih pa je običajno le ena vredna tega naziva. Tudi tu se je najbolj zanašati na osrednjo, ki lahko pri osnovni goriščnici in dobri svetlobi zajame tudi kaj dobrega. Za 600 evrov bi sicer pričakoval še kaj več, denimo podrobnejše detajle, boljše rezultate v slabi svetlobi in tudi video v razločljivosti 4K. Kako izpade snemanje v polni visoki razločljivosti, si lahko ogledaš v spodnjem posnetku. Tako slika kot njeno umirjanje, predvsem pa zajem zvoka so mogoče celo najboljši del foto-video izkušnje s tem telefonom. Širši pogled z drugim objektivom opazno zniža podrobnosti in prinese bistveno slabšo optiko na robovih, kar tudi ni nič neobičajnega. Aplikacija ponuja še dvakratni zum, ki je popolnoma digitalni, je pa lahko v določeni primerih (odvisno od motiva) nepričakovano spodoben, v drugih pa opazi precej močno ostrenje robov, kar je tudi standarden trik za umetno ustvarjanje ostrine, ki je kajpak ni.

Situacijo z avtonomijo bi lahko na kratko opisal: Velika baterija, tudi dvodnevno delovanje, počasno žično polnjenje (18W) in, kar nekoliko šokantno, precej hitro brezžično polnjenje (15W). Da robustni telefon sploh ponuja brezžično polnjenje je velika redkost, taka hitrost pa je še večje presenečenje. Čitalnik prstnih odtisov je v stranski tipki in zahteva dokaj natančno pozicioniranje prsta, imel sem  več neuspelih poskusov odklepanja kot pri Xiaomijih ali Sonyjih, ki uporabljajo slično rešitev.

Nekoč je kazalo, da se bo znova več znamk odločalo za čistejši videz Androida, toda prevlada Xiaomija in podobnih proizvajalcev ter težave majhnih od začetka epidemije naprej so vse skupaj znova nagnile na stran močnih, obsežnih preoblek. Nokie je zato z vidika uporabniškega vmesnika veselje uporabljati, saj res ni nikakršne navlake, načičkanih ikon, zmedenih nastavitev in izbirnikov ter podobnih nepotrebnih sprememb. Tudi obljuba treh let nadgradenj se sliši dobro, čeprav je treba takoj povedati, da v to pade posodobitev na Android 12, ki ga nekateri telefoni že imajo oz. z njim začenjajo svojo prodajno pot, tako v bistvu ostaneta le še izdaji 13 in 14, ki ju bo Google splovil prihodnje leto in l. 2023. Vseeno bolje kot še nedavno tega, in če bodo varnostni popravki prihajali še nekaj časa po tem, bo celoten izkupiček v redu.

Cena je tisto, kar Nokio XR20 drži nazaj. Priporočenih 600 evrov za različico s 6/128 GB pomnilnika je ne samo veliko, ampak zelo veliko glede na strojne lastnosti in tudi dejansko delovanje telefona v praksi. V današnjih razmerah bi takemu telefonu brez zaščitnega oklepa težko pripisal dobro razmerje med ceno in kvaliteto pri polovični ceni. Sam(a) si moraš odgovoriti, ali ti tovarniško izvedena zaščita pomeni več kot 300 evrov do- oz. preplačila ali precej dodatnih kompromisov v primerjavi s »klasiko«, vstavljeno v konkreten ovitek, kadar je potrebno.

HVALIMO:

• Ohišje ponuja res dobro zaščito, tudi dizajn je ličen
• Snapdragon 480G je presenetljivo spodoben procesor
• Podpora za 5G in obljuba posodobitev do Androida 14 dajeta dvo- do triletno življenjsko dobo
• Brezžično polnjenje s kar 15W

GRAJAMO:

• Velik in težak telefon
• Povprečen fotoaparat
• Snemanje videa zgolj v polni visoki razločljivosti
• Za precej nižjo ceno se zlahka dobi telefon z zaslonom OLED
• Zelo visoka cena glede na večino lastnosti (z izjemo zaščite ohišja in brezžičnega polnjenja)