Nokia 8 Sirocco: v katerikoli barvi, dokler je ta barva črna
Marjan Kodelja 2. julija 2018 ob 04:17

Z nostalgičnim imenskim dodatkom Sirocco se družba HMD Global, ki ima v lasti blagovno znamko Nokia, želi utrniti pot med pomembnejše izdelovalce pametnih telefonov. Prenovljena »Osmica« namreč sodi v sam vrh njihove ponudbe po kakovosti izdelave, zmogljivosti, pa tudi ceni. Vsaj na papirju, kajti pod savskim mostom bo steklo še nekaj vode, preden (če) se bodo Nokie (spet) sposobne kosati z nesporno najboljšimi telefoni.

Nokia 8 Sirocco
  • OBLIKA IN IZDELAVA
  • ZASLON
  • FOTOAPARAT
  • DELOVANJE
  • PROGRAMSKA OPREMA
  • CENA
3.7

Naj kupim?

Nokia 8 sirocco je lep in dober telefon, vendar za najboljšimi zaostaja v prezenci (telefon mora danes v nečem izstopati) in v zmogljivosti fotoaparata. S priporočeno ceno 799 evrov namreč ne sodi v srednji cenovni razred, za ta denar pa je na trgu moč dobiti kaj boljšega, zanimivejšega in zmogljivejšega.

Trg pametnih telefonov oziroma mobilnikov na sploh, bi bil verjetno zelo drugačen, če bi se Finska Nokia pred dobrim desetletjem, ko je nesporno sedela na »prestolu« mobilne industrije, drugače odločila, drugače obrnila. Podjetje je bilo namreč veliko in z močnim razvojnim oddelkom, kar težko rečem za današnjega lastnika znamke. Sicer jim uspeva poleg reinkarnacij finskih klasik, na trg pošiljati solidne, pa tudi cenovno ugodne pametne telefone, veliko vprašanje pa je, kako se bodo kosali z razvojem na področju umetne inteligence. Elektroniko telefona lahko kopiraš, obliko si izmisliš, sistem dobiš (skoraj) zastonj. Kako pa bo z doprinosom umetne inteligence, ki se je za začetek močno uveljavila pri obdelavi fotografij? Razlog vlaganj vanjo je tudi v tem, da so sistemi umetni inteligenci in globokega učenja odporni na brezkompromisno »krajo«, hkrati pa postajajo vse pomembnejši delček v zmogljivosti pametne naprave. Ne samo telefona, temveč se marsikatere druge. Novi Nokii preostaja dvoje, ako želi dolgoročno napredovati. Da začne sama razvijati umetno inteligenco, kar pa ni samo drago, zahteva tudi ogromno podatkov, ki jih HMD Global verjetno nima, ali pa da se poveže z nekom, ki rešitve ima in jih je pripravljen deliti. Razen Googla, drugega kandidata ne vidim.

Kombinacija jekla in stekla

Glede oblike (dizajna), uporabljenih materialov ter kakovosti izdelave, telefon po domače povedano, sploh ni slab. Zaslon ni velik s tem pa tudi telefon ne, zato tudi ne moti veliko, da je razmerje zaslona klasično 16:9, čeravno smo se že navadili, da so izdelki visoke mode ozki, ter je na levem in desnem robu zaobljen. To je videti odlično, ima pa tudi slabi plati. Ker je telefon tanek, ga debeloprstneži težje poberejo, izpostavi pa tudi slabost izbranega LG-jevega zaslona p-OLED: premik barve proti modre ali drugače namesto, da bi bil rob bel, je modrikast, kar se lepo vidi na fotografiji.

Okvir ohišja ni iz zlitine aluminija, temveč iz nerjavečega jekla. To je trše, a tudi težje, zato se telefon po teži uvršča med težje primerke svoje vrste. A gre za nekaj gramov več, česar večina ne občuti. Je pač težji, pa kaj potem. Hrbtišče pa je po modnih zapovedih kajpada stekleno (zaščitno steklo gorilla glass 5) zato posledično postane galerija mastnih prstnih odtisov. Na otip kombinacija zelo dobro deluje, steklovina daje občutek, da je gostejša ali debelejša, zato nikdar nismo pred dilemo, ali je površine res steklena ali pa gre za kakšno cenejšo plastično imitacijo. Barva paleta pa je žal Fordovska. Vemo, kaj je ob neki priložnosti rekel (ali pa naj bi rekel) legendarni ustanovitelj ameriškega avtomobilističnega imperija. Lahko je katerikoli barve, dokler je črna.

Zaradi oblikovalskih prijemov in površinske obdelave, ampak tudi zaradi relativno majhnega zaslona pravzaprav zelo lepo paše v dlan, enoročno upravljanje pa ni misija nemogoče tudi za imetnice micenih dlani. Nikdar nisem imel občutka, da mi bo zaradi gladkih površin, zdaj zdaj zdrsnil iz roke, pa tudi, da bi šlo za krhek izdelek. Zaradi razumljivih razlogov pa morebitne občutljivosti na razbitje nisem v praksi preizkusil.

Lanski motor, pa kaj potem

Dokaj veliko kritik leti na dejstvo, da gre za letošnji telefon z lanskim najbolj zmogljivim procesorjem oziroma sistemom na čipu Snapdragon 835. Nekateri namreč menijo, da bi morali uporabiti model 845. Ampak to je v resnici povezano bolj s ceno kot z zmogljivostjo. Razlike v zmogljivosti obeh procesorjev so, legal bi, če bi trdil nasprotno, a po drugi strani sem tudi prepričan, da jih večina pri uporabi ne občuti ali opazi. Mimogrede zmogljivost dve ali celo tri leta starih procesorjev je večini dovolj, ampak pogojno. Ta pogoj leti na kamero, kjer pa zmogljivost procesorja (lahko) pomemben dejavnik kakovosti fotografij in video posnetkov. Izgovor izdelovalca je, da je izbrani procesor dovolj, ker naj bi bil operacijski sistem bolj čist, bolj izvorni Googlov Android, zato naj bi »Osmica« delovala hitreje kot nekateri lanski telefoni z enakim procesorjem, vendar bolj načičkanim sistemom. Morda, a kako hiter bi šele bil, če bi imel letošnjega? Kaj naj rečem? Nimam slabih občutkov, preklapljanje med aplikacijami je hitro, sistem Android je odziven, pri malce bolj zahtevnih igrah pa tudi nisem zasledil kakšnega večjega zatikanja

Druge funkcionalnosti pa so bolj kot ne pričakovano. Pomnilnika je 128 GB, kar je načeloma dovolj, vendar (žal) telefon nima reže za pomnilniško kartico (pa tudi za drugo kartico SIM ne). Tipalo prstnega odtisa je na hrbtišču, lahko dosegljivo in pričakovano hitro. Baterija s svojimi 3260 mAh brez večjih težav zdrži dan (morda še več) srednje zahtevne uporabe, podprto pa je tudi brezžično polnjenje.

Pri Osmici so se odločili za sistem Android 8 ter program Android One. Pomeni, da je razen ene izjeme in sicer aplikacije fotoaparata, uporabniški sistem izvirni Googlov in ne samosvoj bolj ali manj načičkan in natrpan z nepotrebnim. Ni neželenih prednameščenih aplikacij za katere se čudimo, kako so sploh našle pot na naš telefon. Program pa ima še eno, morda celo pomembnejšo prednost. Dve leti bodo na voljo popravki, ki jih bo zagotavljal Google. Hitrost dostave nadgradenj in posodobitev je pomembna prednost, ko vidimo, kako imajo s tem nekateri tekmeci težave in ogromne časovne zamike. Android One je dobra stvar tudi za bolj zahtevne uporabnike, saj dobijo hiter sistem brez nepotrebnih dodatkov, z le tistimi aplikacijami, ki jih namestijo sami in jih resnično potrebujejo.

Zoprna modra črta

OLED zasloni imajo svoje prednosti pred LCD klasiko, ne samo bolj črno črno in višjim kontrastom, a žal imajo tudi nekaj slabosti. Gotovo bo zaslon čez nekaj let manj svetel zaradi razpada snovi, iz katere so sijalke (pike), ampak takrat bo večja težava baterija in verjetno še kaj. Bolj kot to pa bo nekatere motila napaka, ki jo lahko vidimo že danes. Odločili so se namreč za zaslone LG-ja, pri katerih je premik proti modri, ko zaslon gledamo pod večjim kotom večji, kot pri Samsungovih. To ne bi toliko motilo, če ne bi bil zaslon na robovih zaobljen. Najbolj je težava očitno, ko je slika bela, na primer začetni zaslon Googlovega zaslona. Vse je belo, le na desnem in levem robu očitno vidimo dve modri črti.

Ni pa zaslon pretirano velik, 5,5 palcev je za nekatere uporabnike dovolj zaradi klasičnega razmerja pa je na njem skoraj toliko površine kot na zaslonu večje diagonale, a ožjega razmerja. Ločljivosti (1440×2560 in 537 pik na palec) je pozitivno presenečenje, saj tolikšne nimajo nekatere bolj zveneča in tudi dražja imena. Zaslon je tudi pričakovano dovolj svetel, barvna nasičenost pa zadovoljiva, morda manjka le možnost ročnih nastavitev parametrov prikaza, funkcija vse pogostejša v premijskih telefonih.

 Malo slabše v slabi svetlobi

Kakopak se ne spodobi, da ima boljši telefon manj kot dve zadnji kameri. Osnovna ima 12 milijonsko tipalo, to pa podpira druga za dvakratno povečavo slike in manj kakovostnim 13 milijonskim tipalom. Nad obema se bohotijo Zaissove leče. Čeravno to še ni garant za nadpovprečne kakovosti, pa je vseeno moč priti zelo blizu motivu z dvakratno povečavo, pa je ta še vedno v fokusu, kar da veliko ustvarjalnosti pri makro (bližinskem) fotografiranju. Kljub temu, da je drugo tipalo manj kakovostno in naredi bolj mehke fotografije, pa je dvakratna povečava tudi drugače vse bolj uporabna zadeva, saj omogoča bližnje posnetke, bolj podroben pogled na isti motiv, brez potrebe, da bi se mu bolj približali (kar tudi ni vedno mogoče) in brez uporabe digitalne povečave, ki je le izrez, del originalne fotografije, kajpada nižje ločljivosti.

Pohvalo v dobrih svetlobnih razmerah si zasluži tudi glavno tipalo, ki je sposobno zajeti veliko podrobnosti na motivu, ima dober dinamični razpon ter je manj nagnjeno k preosvetlitvi. Sicer nanjo ni popolnoma imuna, vendar so osvetlitev in podrobnosti v zasenčenih delih dobre. Način HDR pa omogoča zajem dobrih fotografij v skoraj vseh svetlobnih pogojih. Kar se tiče barvnih tonov pa je očitno tendenca proti toplejšemu delu spektra. Sicer je ocena barv na zaslonu telefona dvoumna, saj so zeleni odtenki na njem videti nekoliko nerealistični.

Kameri pa se slabše obneseta v slabih svetlobnih razmerah, saj osnovna ni optično stabilizirana. To je najbolj očitno v temnem okolju, kjer je za koliko toliko dobro fotografijo potreben daljši čas osvetlitve (zaklep gre do 1/14 sekunde). Moč je sicer povečati občutljivost ISO, vendar bo zaradi tega na fotografiji več šuma. Fotografija risbe na steni je bila posneta v slabše osvetljenem hodniku, a ni slaba, kot sem prvotno pričakoval. Vendar je trend pri najboljših telefonih fotografiranje tudi v zelo slabih celo temnih razmerah, na tem področju pa »Osmica« zaostaja. Ima pa tudi Nokia način bokeh (Live Bokeh) – zamegljenost ozadja, ki je morda nepričakovano postal zelo zaželen. Uporabljeni sta obe zadnji kameri, zato je priporočljivo uporabiti dvakratno povečavo, saj najlažje učinek dosežemo, če je predmet, ki naj bo izostren, oddaljen nekaj metrov.

Aplikacija za fotografiranje ima tudi ročni način, ki omogoča več možnosti izrazite sebe prek fotografiranja. Spreminjamo lahko občutljivost ISO, čas osvetlitev, vrednost osvetlitve, prilagajanje beline in ostrenje (fokus). A tudi tu se kot omejitev izkaže odsotnost optične stabilizacije. Žal pa je sprednja kamera dokaj osnovna. Tipalo je pet milijonsko, velikost pike na njem pa 1,4 mikrona. Po domače povedano kamere za sebke ni nič posebnega, vseeno pa je boljša od podobno zmogljivih v cenejših telefonih.

Pod črto: HMD Global je uspel narediti soliden premijski telefon, kakovostno izdelan in iz dražjih materialov, ki se glede na zmogljivosti vsaj na papirju lahko meri z najboljšimi ter s »čistejšim« sistemom. Na žalost pa je leto za časom oziroma nudi tisto, kar so nudili lanski najboljši modeli. Veliko vprašanje je tudi, če morda naslednika ne načrtujejo že to jesen.

Za:

  • Premijska oblika, materiali in kakovostna izdelava.
  • Čisti sistem Android brez nepotrebnih aplikacij in olepšav.
  • Dovolj pomnilnika (128 GB)

Proti:

  • Uporabljen je lanski procesor.
  • P-OLED zaslon ima slabosti.
  • Fotoaparat ni na ravni nekaterih tekmecem v isti cenovni kategoriji.
Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja