Nokia 7 Plus: Nova kraljica srednjega razreda?

Medtem, ko celo »prvaki v razmerju med ceno in kvaliteto« tipa Oneplus vztrajno lezejo nad petsto in proti šeststotim evrov, so dobri telefoni za štiri stotake (v prosti prodaji) vse bolj zanimivi. In redki. Nokia 7 Plus – ja, poimenovanje so si pri HMD Global sposodili v Kaliforniji – je eden od njih. Že konec februarja, ko so ga na sejmu MWC prvič pokazali, se mi je zdel obetaven. In podrobnejši preizkus je to potrdil.

Lanska začetna linija »novih« Nokij izpod idejne zasnove druščine veteranov mobilniške panoge ni bila kdo ve kako navdahnjena. Neizvirno oblikovanje in prav nič izstopajoče strojne lastnosti je reševala dobra cena in dokaj čista namestitev Androida. Pri prvem so zdaj pokazali bistveno več domišljije, pri slednjem pa so z vstopom v iniciativo Android One storili še korak naprej. Saj ne, da bi sedem plus prinašal kakšno divje drugačno oblikovanje, ker je precej standarden velik telefon. Toda bakren stanski rob in še nekatere obrobe ga naredijo bistveno zanimivejšega. Všeč mi je tudi zadnja stran aluminijastega ohišja, ki ima po vzoru Pixla premaz za boljši oprijem (in manjšo vidnost prstnih odtisov). Že črna izvedba je fina, bela pa bi utegnila, še posebej za nasprotni spol, biti še privlačnejša.

Še veliko bolj od svetleča »bakra« pa pozdravljam precej sodobnejšo zasnovo. Potegnjen zaslon, bistveno manj robov okrog njega, dvojni fotoaparat, USB-C, prepoznava prstnih odtisov zadaj, pomnilniška kombinacija 4/64 GB. Vse to je prisotno in pravzaprav pogrešam predvsem zaščito proti vodi. Padca telefona na tla se niti ne bi bal, ker deluje res trdno. Je še nekaj drugih izpuščenih malenkosti, prav veliko pa ne. Vidi se, da je tokrat nekdo malo bolj razmislil, kaj naj izdelek premore. In tako so skupaj spravili precej lepo zaokrožen paket.

Najbolj pomembno od vsega je dejstvo, da stvar deluje hitro in odzivno in da ima lep, funkcionalen ter (vsaj v teoriji, bomo videli kako bo v praksi) vedno posodobljen operacijski sistem. V času testiranja je to pomenilo Android 8.1 in aprilski varnostni popravek, je pa takrat Pixel že dobil majskega. Procesor Snapdragon 660 več kot dobro skrbi za zadovoljstvo uporabnika, težko bi nepoučen kupec opazil razliko med tem telefonom in denimo Nokio 8 s Snapdragonom 835. Pri obeh se aplikacije odpirajo promptno, ob preklapljanju med njimi ni čakanja, pomikanje po vsebini je dovolj gladko (a ne tako gladko pri pri Pixlu). Sploh pa glavni čip v kombinaciji z baterijo, ki premore 3800 mAh, dela skoraj čudeže. Malo je danes zmogljivih mobilnikov, ki zdržijo dva dni med polnjenjem, Nokii 7 Plus to uspeva. A niti takrat, kadar ji zaradi prehudih obremenitev energije zmanjka prej, ni problema, saj se baterija napolni bliskovito hitro.

Zgoraj omenjeni šestpalčni zaslon z razmerjem dve proti ena in potegnjeno polno visoko ločljivostjo je mogoče še najbolj vprašljiva hardverska izbira. Panel LCD je na prvi pogled čisto lep in jasen (pik je pač dovolj za to velikost), je pa malo bled. Manjka mu barvne živahnosti in kontrastov, slika deluje sprana. Spet, da se požreti to pomanjkljivost, ampak to je eden večjih kompromisov pri tem izdelku. Vedno prikazanih informacij na izključenem zaslonu ni, pojavijo se samo takrat, ko dvigneš telefon. Kar je bolje, kot nič, a seveda ne idealno.

Potem pa fotoaparat. Res ima dve očesi – za običajen in približan pogled. Toda »zum« je bolj zasilne narave, tiste fotografije niso kdo ve kako kakovostne. Z osnovnega objektiva sicer prihajajo kar lepi posnetki. Pravilno osvetljeni, uravnoteženi, s solidno dinamiko in detajli. Spet bi bilo lahko, kot pri zaslonu, nekaj več življenja v barvah, ampak za ta cenovni razred bi si v bistvu težko želeli kaj bistveno boljšega. Drugi objektiv pa zaradi majhnih pik in slabe zaslonke (samo en mikrometer v primerjavi z 1,4 µm in f/2,6 proti f/1,75 ter dvojno fotodiodo pri glavnem objektivu) vse motive konkretno presvetljuje, da motivi niso povsem temni. Toda tako so praviloma izjemno svetli in določeni deli »prežgani«. Ročno se da to malo korigirati in dejansko 7 Plus ponuja dobre manualne nastavitve, vseeno pa je že sama zasnova drugega očesa preprosto premalo zmogljiva za kakšne resne posnetke.

Za video v tem cenovnem razredu 4K še vedno ni samoumeven. Ta Nokia omogoča snemanje v tej ločljivosti in posnetki so presenetljivo dobri, celo z dvakratno povečavo. Tu so barve in osvetlitev precej bolj uravnotežene, res ne morem pritoževati nad videom, ki ima tudi zelo čist zvok. To je verjetno posledica treh mikrofonov in algoritmov Ozo iz zdaj že ukinjene 360-stopinjske kamere. Sprednji fotoaparat ima sicer veliko megapik, a ni nič posebnega.

Še nekaj sodobnih pritiklin ima ta Nokia, med njimi bluetooth 5 in kar hitro povezavo wi-fi. Za LTE podpira zgolj hitrosti do 300 mb/s, kar pa je v bistvu trenutno še dovolj. Ohranili so tudi izhod za slušalke in režo za kartico microSD, če vgrajenih 64 GB ni dovolj. Si pa kartica deli prostor z drugo kartico SIM, zato obojega, kot pri večini telefonov, ne moreš imeti. Kot rečeno je programsko ta androidnik prav čeden, ne nadleguje z odvečnimi zadevami, vmesnik je eleganten in posodobitve bi morale prihajati redno.

Do slovenskih trgovcev in operaterjev v času zaključevanja tega besedila Nokia 7 Plus še ni prišla. Prav tako ne njena cenejša sestra 6.1, ki so jo napovedovali že za začetek maja. Upam pa, da prideta obe, še posebej pa 7 Plus. Za predvidenih 400 evrov v prosti prodaji ponuja veliko, škoda res za vodotesnost. Samsungov Galaxy A8 je v nekaterih pogledih boljši (zaslon, IP68, sprednji fotoaparat), v drugih slabši (zadnji fotoaparat, baterija) in tudi dražji. Telefoni za približno 300 evrov (Sony Xperia XA2, Huawei P smart) pa so opazno manj zmogljivi in dodelani. Letošnja pahljača telefonov Nokia si vsekakor zasluži pozornost, model 7 Plus še posebej.