Nikoli ne bo EDINI, a je vseeno zadovoljivo dober

Philips 65PUS8807 (The One) je zanimiv in za marsikoga povsem zadovoljiv televizor. Sploh ko v enačbo vstavimo za tolikšno diagonalo nadvse ugodno ceno!

Razstrupljanje ni primerno samo za ljudi. Sem ter tja je smiselna prevetritev ponudbe, saj drugače izdelovalec nudi obširen seznam modelov, z minimalnimi razlikami med njimi, med kateri se povprečen kupec preprosto izgubi. To je pred časom vodilo podjetje TP Vision, da je ponudbo televizorjev znamke Philips skrčilo v krovni družini The One s cenovno ugodnimi televizorji tehnologije tekočih kristalov (LCD) in OLED+ z boljšimi in primerno dražjimi modeli z zaslonsko tehnologijo OLED. Ravno v teh dneh so napovedali še družino televizorjev z zasloni mini-LED, ki se uvršča mednju.

Lepši, kot sem pričakoval

Estetika televizorja je na višji ravni kot estetika podobno dragih modelov drugih izdelovalcev. Poleg osvetlitve Ambilight mu čar dajejo srebrne stranske zaključne letve. Naj ne bo nikakršnega dvoma. Večina ohišja je iz plastike in televizor ni ravno pretirano tanek. Razlog je tudi v tem, da so sijalke za zaslonskim panelom in ne ob straneh, kar se v povezavi s kakovostjo slike nikdar ni posebej dobro izkazalo. Debelina vas bo sicer bolj motila, če boste televizor obesili in stisnili ob steno, kot če bo odmaknjen počival na veliki in lepo oblikovani sredinski nogi.

Zaradi funkcije Ambilight dobro razmislite, kam boste televizor postavili. Največji učinek bo, če bo levo in desno ter zgoraj čim več praznega prostora, po možnosti belega zidu, saj v tem primeru prelivanje svetlobe z zaslona na okolico najbolj pride do izraza. Kot vedno je na voljo več načinov delovanja, izberete tistega, ki vam najbolj ugaja. Najbrž blago raven svetilnosti in počasno odzivanje na spreminjanje slike na zaslonu.

Dober nabor funkcij

Nekje sem sicer zasledil, da bi lahko bil zaslon pri tej velikosti tehnologije VA, ki ob slabših vidnih kotih nudi boljše kontrastno razmerje, toda meni se je zdelo, da je v modelu, ki so mi ga dostavili, zaslon IPS. Nič ni kazalo, da bi bili vidni koti omejeni, pravzaprav so odlični, medtem ko se mi je črna barva zdela nekoliko »medla«. 65PUS8807 hkrati nudi impresivne gejmerske zmogljivosti. Zlasti po zaslugi dveh priključkov HDMI, ki sta zmožna prenašati 120-herčno sliko razločljivosti 4K, ter spremenljivega prilagajanja hitrosti osveževanja VRR (vključno s FreeSync) in načinov nizke zakasnitve (ALLM). Pohvaliti velja še to, da je zagotovljena podpora za vse glavne standarde visokega dinamičnega razpona (HDR), kar ni ravno odlika veliko televizorjev.

Pametne funkcije zagotavlja operacijski sistem Android TV 11. Včasih sem bil dokaj navdušen nad možnostmi, ki jih Googlov sistem nudi, toda po pol leta uporabe LG-jevega sistema, se mi zdi, da Android v marsičem zaostaja. Še najbolj v lahkotnosti delovanja in možnostih prilagajanja, saj so slednje precej omejene. Kljub temu pa nudi aplikacije in funkcije, ki jih povprečen uporabnik pričakuje, in je stabilnejši od starejših različic.

Za obdelavo signala skrbi peta generacija video procesorja P5, ki izboljšuje sliko na podlagi petih načel, ki jih je mogoče neodvisno prilagajati. Zaznavanja vira, kontrasta, barv, gibanja in ostrine. Čeprav so razvili že šesto generacijo čipa, našli ga boste v dražjih modelih z zaslonom OLED, generacijo starejši zadošča in hkrati skrbi, televizor ni po nepotrebnem drag. 

Dokaj nenaravna slika in neprepričljiv zvok

Ne bom se spuščal v vir signala in načine ročnega nastavljanja prikaza slike, ki čeprav jih ni ravno veliko, vseeno dajejo nekaj možnosti, da sliko prilagodite željam. A ko sem televizor prižgal, je bila slika med najmanj naravnimi in najbolj obdelanimi, kar sem jih videl zadnji čas. Temna področja so videti vsiljena in dostikrat se tamkaj, navkljub dobri podpori visokega dinamičnega razpona, podrobnosti izgubijo, medtem ko se svetla pretirano kopljejo v svetlobi. Obenem so barve nasičene, saj se že v »osebnem« načinu kar bleščijo. Še »hujša« je slika v naravnem in živahnem načinu. Od že nastavljenih je tako za moj okus še najboljši »filmski« način. Čeprav so zdaj barve izprane in nagnjene proti rumeni, vsaj toliko ne »bodejo« v oči.

Če so vam poudarjene barve všeč in ne motijo druge nevšečnosti tega zaslona, poleg omenjenega, še grobi prehodi med svetlimi in temnimi deli prizora ter precej plastičen videz kožnih tonov, potem boste verjetno navdušeni nad relativno visoko svetilnostjo zaslona. Sploh, ko upoštevamo cenovni razred in dejstvo, da tukaj ni ne duha ne sluha o tehnologiji kvantnih pik.

Tako kot slika, tudi zvok pretirano ne izstopa. Kljub podpori standardu Dolby Atmos in algoritmom izboljšave nizkih tonov kakovost zvoka zaostaja za sposobnostjo dražjih televizorjev iz družine OLED+. Niti glasnost niti kakovost nista dovoljšni za zadovoljivo filmsko izkušnjo. Pri najvišji glasnosti so basi dokaj neizraziti, medtem ko so visoki toni ostri in režejo v ušesa. Znižanje glasnosti zvok uravnoteži, toda zdaj je premalo glasen, da bi ustrezno zapolnil prostor. Ker je obenem govor dokaj dobro razumljiv, so vgrajeni zvočniki primerni za gledanje običajnih televizijskih oddaj. Za kaj več, predvsem imam v mislih uživanje v glasbi in filmih, pa je zvočna letev skoraj nujna.

HVALIMO:

• podpora standardov visokega dinamičnega razpona
• zmogljivosti za igranje iger
• osvetlitev Ambiligt
• za velikost ugodna cena

GRAJAMO:

• ne najboljša kakovost slike
• zvok bi lahko bil boljši
• običajen daljinski upravljalec