Nič ne bi imel proti, če bi se lahko znebil denarnice
Matjaž Ropret 7. septembra 2021 ob 06:36

Preden bo kdo narobe razumel naslov, naj povem, da nikakor ne bi bil rad brez denarja. Mi je pa denarnica kot predmet, za katerega je treba vedno najti ustrezen žep ali ga prenašati nekje v torbi oz. nahrbtniku, in ga imeti še ves čas »na očeh«, pogosto povsem odveč. Še toliko bolj, ker je večino časa hramba za stvari, ki jih potrebujem samo takrat, ko se drugače ne da plačati, ali ko želi kdo kaj preveriti (osebno izkaznico, vozniško dovoljenje, …), kar pa niti ni zelo pogosto. In tako večinoma nosim denarnico s seboj bolj zaradi lepšega in za vsak primer, kot zato, ker bi jo res potreboval.

Letos poleti večino časa nisem imel v denarnici več kot 20 evrov. Zaloga od prejšnjega dviga je postopno skopnela in nato se preprosto nisem odpravil do bankomata po novo. A je niti nisem potreboval, ker že nekaj let plačujem izključno brezstično, razen tam, kjer se res ne da. O tem, da bomo v prihodnje vedno več plačevali digitalno, sem bil prepričan že prej. Pandemija z izogibanjem nepotrebnemu prijemanju česarkoli in porastom spletnih nakupov, ki potrošnike še bolj navajajo na digitalne (mobilne) denarnice, je to prepričanje samo še utrdila. Nikakor ne mislim, da je gotovina za odpis. Ima svoje mesto za določene namene, določene transakcije so z njo še vedno najbolj enostavne ali smiselne, toda na plačilnih mestih, avtomatih, parkomatih in pač povsod, kjer plačam določeno blago ali storitev, si želim izključno prislanjanja kartice, telefona ali ure.

Še kartice sem zraven vključil samo zato, ker vem, da marsikomu še vedno predstavljajo glavno plačilno sredstvo. Sam jih prav tako skoraj nikoli več ne uporabim, odkar imam digitalizirane. Najprej na telefonu, v zadnjem času še na uri. Oboje po praktičnosti toliko presega seganje po denarnici, njeno odpiranje, vlečenje kartice ven in nato še pospravljanje, da preprosto ne vidim razloga, zakaj za ta namen ne bi koristil naprave, ki celoten postopek bistveno poenostavi. Veliko lažje in hitreje je vzeti telefon iz žepa in ga biometrično odkleniti ali pa zbuditi zaslon ure, jo s potegom prsta (ali pritiskom na gumb) postaviti v način za plačevanje in k terminalu prisloniti kar zapestje. Poleg tega je precejšnja verjetnost, da imam eno od teh naprav ali celo obe s seboj, kamorkoli grem. Tudi tja, denimo na kakšno rekreacijo, kamor ne vzamem s seboj telefona, grem skoraj zagotovo z uro, saj z njo spremljam podatke o vadbi. A tudi če tega načina ne bi uporabljal ali bi nosil kakšno uro, ki plačevanje na omogoča, bi prej vzel s seboj telefon kot denarnico. Lahko bi sicer samo eno od kartic in kakšen bankovec, a ko to kdaj naredim z vozniškim dovoljenjem, nato čez nekaj dni zgrožen ugotovim, da je še vedno v žepu tistih hlač, ki sem jim nosil takrat.

Plačevanje z digitalnimi pripomočki ni samo priročnejše in bolj higiensko, je tudi varnejše kot z gotovino. Pogosto poslušam izgovore ali pomisleke, čemu nekdo ne bi imel niti mobilne banke, kaj šele denarnice. Češ, kaj vse se lahko zgodi s telefonom, kam lahko odtekajo podatki in podobno. Vse to je pretežno brez prave osnove. Res je, telefon lahko izgubimo ali nam ga ukradejo. Toda povsem enaka ali še večja je možnost, da izgubimo ali nam ukradejo kartico, kakšen bankovec ali celotno denarnico. Kar je na telefonu, je večinoma tudi nekje drugje (v oblaku, na mobilniku živi zgolj kot storitev, smo zgolj prijavljeni v svoj uporabniški račun), fizične stvari v denarnici pa so samo tam, in ko izginejo, jih običajno ne vidimo več. Če je telefon ustrezno zaščiten s prstnim odtisom ali prepoznavo obraza in šestmestno kodo PIN, je tudi minimalna verjetnost, da bo vanj kdo vdrl in karkoli ukradel. Kajti to je šele prva linija obrambe. Morda bi potem nepridipravu uspelo izvesti kakšen nakup nizke vrednosti. Za večje ali za prenakazila kam drugam pa bi srečal z dodatnimi zaščitami – številko PIN debetne ali kreditne kartice, vstopom v bančno aplikacijo in še potrjevanjem plačil v njej. Razen pri res malomarnem uporabniku z lahko uganljivimi kodami bi težko prišel kamorkoli. Ob vsaki morebitni zlorabi pa imajo Mastercard kot ponudnik kartic in banke izdajateljice načelo ničelne odgovornosti komitenta, ki bo ves denar dobil povrnjen.

Odveč je tudi strah, da bi lahko kdo denar ukradel med samim plačevanjem. Ali pa celo samo zato, ker so podatki o kartici shranjeni na telefonu. V resnici namreč niso, pa tudi nikoli ne potujejo po internetu. V uporabi je tehnologija »žetonov« (angl. token), pri kateri so kartice in druge informacije prikazati kot številke in kdorkoli bi slučajno prestregel podatkovni tok si z njimi ne bi mogel nič pomagati, ker mu manjkajo baze, kjer se te številke ujamejo s podatki o dejanski kartici in komitentu. Te baze pa so verjetno ene najbolje zaščitenih sploh.

Morda še največjo oviro, ki še ostaja za digitalno in nasploh brezstično plačevanje, sem že nakazal. Namreč dejstvo, da še vedno niso vsa plačilna mesta opremljena z ustreznimi terminali POS in da nekateri ponudniki še naprej sprejemajo zgolj gotovino. Pogosto prav na takih lokacijah, kamor bi najbolj verjetno prišel brez denarnice. Situacija se sicer izboljšuje in zdaj vsaj skoraj vse trgovine omogočajo brezstično plačevanje. Tudi drugod se ponudniki ustrezno opremljajo in pobude, kot je Mastercard Osmica, bi lahko še dodatno spodbudile prehod v popolno digitalizacijo. Težava ostajajo mnogi parkomati in avtomati, kjer je mogoče plačevati le s kovanci ali morda še kakšno drugo metodo, ne pa brezstično s kartico, fizično ali digitalizirano. Nič nimam proti temu, da kovanci ostanejo, v določenih primerih je mogoče z njimi plačati za krajša obdobja, toda zraven bi morala obvezno biti še možnost prislanjanja nečesa negotovinskega. Ni večje frustracije kot pri ugotovitvi, da ne moreš plačati, ker nimaš pri sebi zadosti (in pravih) kovancev, imaš pa kup drugih, modernih plačilnih sredstev.

Naslovna fotografija: Mastercard

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja