Ni čas za smrt: Bond je boljši z več čustvi in manj igračkami?
Matjaž Ropret 6. oktobra 2021 ob 06:35

Nad kinom še nismo obupali, prej nasprotno. Predolgo smo ob večerih hočeš nočeš tičali doma in tako so bile dvorane v zadnjem mesecu vedno, kadar sva se z ženo odločila za ogled katerega od filmov na programu, zgledno polne. Ne verjamem, da to pomeni manj zanimanja za storitve pretočnega videa, kot nikoli nisem vlekel neposredne vzporednice med slednjimi in morebitnim zatonom kinematografov. Zanimivo je bilo tudi videti precej starejših gledalcev na projekciji najnovejše, zaradi pandemije dolgo prelagane bondiade. Me pa zelo zanima, če so ti dolgoletni navdušenci nad agentom 007 dobili tisto, kar so pričakovali, kakšna se jim zdi nova smer pri teh filmih in ali se bo z naslednjim filmom zgodil nov prelom.

Skozi leta je bila bondovska formula precej ustaljena in preprosta. V ospredju so bile akcijski prizori in Bondovo platonsko zapletanje z damami, ki so se pogosto izkazale za kaj drugega, kot bi sodili po prvem vtisu. Skoraj vedno se je že nekje sredi filma glavni junak znašel v navidez breizhodnem položaju, od koder se je vseeno nekako rešil, bodisi s pomočjo od zunaj ali pa z eno od super duper igračk, ki mu jih je pred tem priskrbel izumitelj Q (tokrat Ben Whishaw). Proti koncu je sledil obračun z glavnim zlobnežem, ki je stal za vsemi prejšnjimi poskusi izločiti Bonda iz igre in za grandioznimi načrti prevlade v svetu in ki je bil prej karikatura z zlatimi zobmi kot resno izdelan lik.

Že s prihodom Daniela Craiga in res izvrstnim Casino Royale se je marsikaj spremenilo. Film v končnih obračunih v Benetkah postreže z več nepričakovanimi zasuki, Bond se navkljub njenim skrivnostim resno zaljubi v Vesper Lynd (Eva Green), in skoraj bolj se zanaša na svojo fizično moč kot na arzenal tehnoigračk. Skyfall nato prinese pravi izlet v otroštvo in psihoterapevtsko pomoč načetemu agentu, v svoji poslovilni bondiadi pa se Craig skoraj več ukvarja s tem, kako zakriti čustva tako do pokojne Lyndove kot do Madeleine Swann (Léa Seydoux), ki smo jo spoznali že v prejšnjem filmu Spectre, kot z reaktivacijo v »službo«, najprej pri Cii in nato nazaj v Mi6. V Spectru se je, če ste slučajno pozabili, »upokojil«. Tako čutečega Bonda najbrž še nismo videli, ampak s tem ni nič narobe, ker filmu da dodatno dimenzijo, gledalcu nekaj za razmišljanje in še kakšen razlog, da se v zgodbo bolj vživi, ker je stara formula »teci in streljaj« iz 70-ih in 80-ih danes res že malo preživeta in predvsem premalo za spodoben film.

Kar je po svoje ironično, saj je ravno poslavljajoči se Bond verjetno najbolj mačističen in hladen od vseh doslej. Pa vseeno se nihče drug kot Craig največ ukvarja s svojimi doživljanji, ljubezenskimi čustvi, preteklostjo in strahovi, morda celo več kot vsi prejšnji Bondi skupaj. V Ni čas za smrt tudi neverjetno veliko govori, ne samo enostavčnic, ampak ima resne pogovore z Malloryjem (M-om, Ralph Fiennes) in še s kom.

Tudi z Lyutsiferjem Safinom, ki ga je odigral Rami Malek. V zadnjem času so, približno vzporedno s podobnim pojavom v Batmanovih filmih, še hudobci začeli razlagati svoje življenjske zgodbe in predstavljati svoje na videz smiselne argumente za to, kar počnejo. To je po eni strani smešno, saj so Safin, Blofeld, Joker, Ducard in podobni liki popolnoma iracionalni in argumente zgolj podajajo, nikakor jih ne sprejemajo, se pa tovrstni antagonisti skladajo z bolj razmišljujočim protagonistom.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Kaj pa avtomobili in igračke? Če je izražanja čustev v novem filmu veliko ali celo preveč, je Q-jevih domislic nekoliko premalo. Mitraljeza v lučeh Aston Martina DB5, letalo-podmornica in ura z elektrošokom so glavne tri, začasna Bondova pomočnica Paloma ima še ušesna čepka za komunikacijo, skrita v šminki, vlomilci v tajni laboratorij na začetku filma pa domislico z magneti za spuščanje po visokem jašku. Mogoče sem še na kaj pozabil, ampak mislim, da je to pretežno to. Ni veliko, niti ne posebej tehnološko »vau«, je pa dobro izkoriščeno. Obstreljevanje v krogu med radiranjem gum in na koncu še spuščanjem dima je ekstremno kulsko, izmet umetnega očesa zaradi »pozdrava« z elektromagnetnim udarom ure smešno in pristanek z letom pod utrdbo iz druge svetovne vojne dobra ideja. Lahko pa bi Q sproduciral še kaj več.

Kolekcija avtomobilov je solidna, še posebej klasika DB5 res navdušuje. Tudi Maserati Quattroporte, Aston Martina V8 in DBS Superleggera ter motocikel Triumph Bonneville Scrambler 1200 so več kot primerne izbire vsak za svoj prizor. Škoda je le, da Aston Martin Valhalla zgolj stoji na Q-jevem vetrovniku in ga v filmu nikoli ne zapeljejo. Več kot 20 let stara Toyota Land Cruiser Prado pa je precej plebejska izbira, ampak ustrezna, glede na lastnico. Po koncu filma sem pomislil na to, kasneje me je tudi nekdo vprašal, ko smo se pogovarjali o zadevi – ničesar električno gnanega še ne vozijo, očitno enostavno premalo hrumi in ne ustvarja pravega vzdušja.

O telefonih Nokia ne bom kaj dosti razglabljal. Bond se nikoli doslej in tudi tokrat ni posebej zanašal na pametni telefon kot na napravo, ki bi mu pri čemer koli pomagala, večinoma ga ima za pogovore. Zato model in njegove zmogljivosti niso pomembne. Prej je plačeval Sony, tokrat pač HMD Global. Če parafraziram predsednika: »Pa kaj.«  

Kaj: Ni čas za smrt (25. film o tajnem agentu Jamesu Bondu)

Kje: V kinematografih

Ocena 4: Malo je bilo bondiad s tako izdelanimi liki in zapletom, ki vključuje osebne zgodbe in politične vidike.

Priporočilo: Dolgoletni navdušenci nad Bondom se bodo morda malo čudili, a jih film ne bo pustil ravnodušnih, ogled pa se splača tudi vsem, ki so prej to franšizo dojemali kot plehko akcijo brez globje poante.

Fotografije: MGM

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja