Netflix je ideje za novo animirano serijo črpal iz japonskega animeja iz leta 1979, v katerem nastopajo ogromni roboti. Kaj naj rečem, razen tega, da ni imel najbolj srečne roke.
Japonci imajo radi velike robote, iz te ljubezni se je razvila medijska franšiza z roboti, ki jih pilotirajo ljudje. Ti so, kajpak, bistvo nove serije, ki poleg sodobnejše animacije spreminja perspektivo pripovedovanja zgodbe. V ospredju je Iria Solari, pripadnica odporniške vojske kneževine Zeon, v katero so združeni naseljenci s kolonij v orbiti in Luni, ki se na Zemlji borijo s silami federacije. Na začetku enoletne vojne so v prednosti po zaslugi orjaških mehaničnih vojaških strojev – robotov, kar se spremeni, ko se pojavijo boljši in močnejši nasprotne strani. Vojna sreča se obrne in Iria je prisiljena storiti vse, da bi preživela, rešila soborce ter se vrnila, kot sami pravijo, »v vesolje«. Ni odveč pripomba, da vojno dobi Federacija, stran, s katero se je poistovetila večina ljubiteljev originalne anime, stropov manga in videoiger.
Zdi se verjetno, da so se kolonialisti bližnjega vesolja uprli, ker so menili, da jih oni spodaj na planetu izkoriščajo. Travme vojakov so enake, ko umirajo soborci, ne glede na stran v spopadu. Sprememba pogleda je torej dobrodošla in nikogar ne moti. Morda le peščico, ki je imela možnost »povohati« originalno vsebino. Moti marsikaj drugega. Predvsem neživljenjski dialogi in robata animacija.
Bukvalno so pogovori odrezavi in takšni, kot jih pričakujemo v videoigrah, ko igralec komaj čaka, da se zaključi animirano »mašilo« in bo kmalu spet v središču akcije. Pravzaprav ne povedo veliko in še manj, čeprav se mi zdi, da so načrtovali drugačen pristop, ne poustvari resničnih čustev. Iz spremenjenega gledišča na spopad je do neke mere razumljivo, zakaj je zemeljski robot oziroma Gundam prikazan za neizprosno in nečloveško pošast.
Z animacijo ne bi bilo nič kaj prida narobe, če bi ohranili slog in tehniko prejšnjega stoletja. Namesto tega so močno posegli po računalniškem oblikovanju s poudarkom na realističnem okolju. Tu pa se jim je zalomilo. Modeliranje obrazov (mimike skoraj ni) je glede na trud, ki so ga posvetili okolici, precej slabše, da ne govorimo o okorni animaciji premikanja teles. Zdi se, da med »sličicami« manjka vsaj ena vmesna stopnja, da bi bilo gibanje bolj zvezno. Akcijskim prizorom bitk poleg tega manjka realizem. Premikanje robotov ne podaja občutka teže, animacije manjših vozil pa večinoma ni; zgolj drsijo po prizoru, kakor se jim zazdi.
Serija ne predstavlja nikakršnega presežka. Gledljiva sicer je, vendar je jasno, da v zgolj šestih delih, ki trajajo slabe pol ure, ne moreš povedati in pokazati veliko, ne glede na to, koliko si to želiš.
Kaj: Gundam: Requiem for Vengeance (animirana serija)
Kje: pretočnik Netflix
Ocena 2: Ne moti me pogled na »enoletno vojno« iz perspektive strani, ki je v originalni zgodbi iz leta 1979 prepoznana kot tista zlobna, temveč nerealistična animacija, ki je primernejša za igre.
Priporočilo: Najlažje je reči, da gre za risanko za odrasle in ne mlade. Uradno je sicer označena za vsebino, primerno za starejše od 16 let.
Brez komentarjev