Nekaj nujno rabim, a kaj naj kupim, če ni nič novega?
Matjaž Ropret 5. januarja 2023 ob 06:33

Ne boste verjeli, toda občasno me kdo še vpraša, kateri soliden fotoaparat naj kupi. Fotoaparat, ne telefon. Še se najdejo naloge ali hobiji, pri katerih se »prava stvar« obnese bolje. Navsezadnje je tako tudi pri snemanju naših »studijskih« videov. Ob takih vprašanjih sem malo v zadregi, ker skoraj nimam več česa priporočati. V zadnjih letih, vsekakor od virusne prelomnice naprej, so proizvajalci večinoma predstavljali super-duper modele s tipali polnega formata in daleč previsokimi cenami za običajnega uporabnika na eni strani ter vlogerjem oz. Youtuberjem prilagojene manjše brezzrcalnike ali žepnike na drugi strani. Predvidevam, da bo nekako tako ostalo tudi v prihodnje.

Celo mi, ki sodimo v dejansko ciljno skupino za omenjene »videocentrične« aparate, imamo dokaj omejeno izbiro. Razen, če nameravamo odšteti nekaj tisočakov samo za aparat, in potem še kakšnega za prvi objektiv (v kolikor še nimamo nobenega primernega). Tudi zato, ker se ravno pri videu zadeve zelo hitro spreminjajo, in tisto, kar je bilo napredno in dobro pred nekaj leti, danes že ni več. Za fotografiranje je lahko povsem uporaben in solidno kakovosten deset let star aparat, za video je malodane zastarel in neuporaben skoraj vsak model izpred petih let, pa čeprav snema zelo lepo sliko. Tudi sam sem znašel v takem položaju.

Malo pred božičem, med eno zadnjih lanskih nalog, sem opazil čudno delovanje glavnega objektiva. Kasnejši pregled na servisu je potrdil okvaro sistema za ostrenje, seveda popravilo ni ravno poceni (čeprav glede na ceno objektiva tudi ne tako drago). Odpoved najboljšega objektiva, kar sem jih kdaj imel, me je spodbudila še k razmišljanju o samem aparatu. Čez kakovost fotografij in videa res nimam nobenih pripomb, z obojim sem že ves čas ekstremno zadovoljen. Prav tako s samodejnim ostrenjem, ki s prepoznavanjem obraza oz. oči doslej ni v studiu niti enkrat zatajilo. Izredno prav pride zaklepanje samodejne nastavitve beline, da se ta skozi video ostaja konstantna. Obračanje zaslona navzgor mi omogoča, da se lahko pravilno kadriram, res pa sem moral na aparat namestiti dodatno železje, da sem prestavil nastavek za mikrofon ob stran, sicer bi mi ta zakrival zaslon. Sony a6400 ima še eno drobno, a meni ljubo prednost pred drugimi aparati. Tipka za snemanje je točno tam, kjer običajno leži desni palec, pritisnem jo lahko na slepo, ne na vrhu, kjer jo ima večina, in za kar je treba premakniti prst ter jo poiskati.

Toda … Vedno pride v ospredje kakšen »toda«, še posebej pri aparatu, ki ga uporabljam že skoraj tri leta, sam model pa je še dobro leto starejši (predstavljen januarja 2019). Da se zaslon »odpira« narobe, sem že omenil. Pri večini se zdaj navzven, kar je veliko pametnejša možnost. Dotični aparat je odličen za snemanje s 25 sličicami na sekundo, za 30 fps, kar je standard pri telefonih (zgolj iPhone in Sonyji omogočajo 25 in tudi 24 fps), pa je treba preklopiti z evropskega (PAL) na ameriški standard (NTSC) in se sprijazniti s kar precejšnjim izrezom (približno faktor 1,3 glede na goriščnico objektiva, torej odpadejo širokokotni kadri). Zato je težko poenotiti posnetke. Povezovanje s telefonom je daleč od želene ravni. Največja težava pa je v priključku za polnjenje in povezovanje z računalnikom. Namesto predpotopnega mikro USB bi moral biti USB-C, kar bi omogočilo polnjenje s katerim koli kablom v hiši in tudi z zunanjo baterijo (celo med snemanjem) ter enostavno uporabo v vlogi spletne kamere (denimo za prenašanje v živo na Youtubu), hkrati pa še odpravilo potrebo po vsakokratnem iztikanju kartice za prenos datotek na računalnik. Tudi 4K pri 25 (oz. 30) sličicah na sekundo in 1080p pri 120 ni več vrhunec snemalnih načinov, kot ne 100-megabitni podatkovni tok, 8-bitno snemanje in zapisovanje v kodeku h.264.

Omenil sem samo nekatere lastnosti, profesionalni snemalci bi našli še marsikaj drugega. Navsezadnje moj aparat nima niti izhoda za slušalke, ki pa ga ne pogrešam, ker na videu ne morem imeti slušalk v ušesih in kablov čez kader, zato se pač moram v vsakem primeru zanašati na prikaz nivojev na zaslonu. Problem pri morebitni zamenjavi oz. nadgradnji opreme je, da modeli iz serije a6xxx niti po štirih letih še nimajo naslednikov. Malce sem že nehal verjeti, da jih bodo sploh dobili, ker se je Sony zelo očitno osredotočil na aparate polnega formata (serijo a7). Kamor ne grem. Je predrago, preveliko, pretežko in presega moje potrebe. Pred letom in pol je japonsko podjetje sicer poslalo v prodajo »vlogerski« ZV-E10, ki je v bistvu nekoliko prilagojena izvedba a6100. Ima priključek USB-C in vse njegove dobrobiti (juhej!), vstran vrtljiv zaslon (še enkrat juhej!) ter izhod za slušalke, še vedno pa je glede snemanja enak, ne premore zame odlične funkcionalnosti AWB lock (vem, da bi moral vrednost beline nastavljati ročno, a tega ne mislim početi, ker je avtomatika dovolj dobra), prodajajo pa ga z enakim podpovprečnim objektivom. Z nakupom tega aparata, na srečo je vsaj cena razumna, bi torej dobil nekaj takega, kar že imam, le da se je Sonyju končno zdelo vredno vgraditi novejši in boljši priključek. Tam nekje do tisoč evrov se najde še po en model pri Canonu (R10), Nikonu (Z30) in Panasonicu (G100), in od teh se zdi zanimiv predvsem Nikon, vse ostalo je bistveno dražje.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Podobno ali še bolj sušna situacija je za fotografe. Zanje, kot rečeno, sicer ni tako pomembno, da je aparat najnovejši, a prav tako obstaja velika verjetnost, da podobnega, kakršen je štiri ali pet let star model, ki je hkrati najnovejši v ponudbi na svojem področju, že imajo. Če spet pogledamo k Sonyju. Superžepnike RX100 je osveževal in spreminjal skoraj vsako leto, toda sedmica l. 2019 je bila doslej zadnja. Večji RX10 je bil s štirico nazadnje aktualen l. 2017. Canon je konkurenta RX100, G7 X (mk III) prav tako nazadnje predstavil v zadnjem »običajnem« letu pred vsem, kar se je dogajalo od začetka desetletja naprej. Enako velja za Panasonicove nekoč priljubljene modele TZ, FZ in GX. Malce aktivnejši je bil, vsaj z brezzrcalnimi Fujifilm, a ima verjetno bistveno manj pripadnikov svojega sistema. Kdor ima kakšne objektive in drugo opremo za določen sistem, bo verjetno ali počakal na kakšno novost v izbranem taboru, presedlal na nekaj s tipalom polnega formata ali povsem opustil fotoaparate. Omenil sem, da nekateri tega še nočejo, tudi podpiram tako odločitev, kajti večja tipala in konkretni objektivi še imajo svoje prednosti. Tako glede zajemanja svetlobe, kot glede risbe, globinske neostrine in še česa. Seveda to pride do izraza pri določenih nalogah, za vsakdanje fotografiranje so že dolgo najbolj primerni telefoni. Fotografska podjetja se, razumljivo, v krčenju svojega posla osredotočajo na tisto, kar je najbolj dobičkonosno. In to že davno niso več taki in drugačni entuziasti, temveč tisti, ki aparate (in kakovostne objektive, zunanje snemalnike, itd) potrebujejo kot svoja osnovna delovna orodja, zaradi česar se tudi ne ozirajo toliko na ceno, kot se množični trg. Preostali dinozavri pa smo nekje vmes in ne vemo, kaj nam je storiti.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja